Povzročitelj je lentivirus iz družine Retroviridae. Infekcija, včasih poznana tudi kot "močvirska mrzlica", je omejena le na kopitarje. Bolezen je bila prvič opisana v Franciji, leta 1843.
IAK se pojavlja v več oblikah:
- pri akutni obliki se pojavi povišana telesna temperatura, neješčnost, brezvoljnost
- pri kronični pa ponavljajoča se stanja povišane telesne temperature, slabokrvnost, hitra izguba telesne teže in otekline spodnjih delov telesa (trebuh, noge,…), hitro utrujanje in potenje, oslabelost zadnjega dela telesa.
Okužba se lahko kaže tudi samo s pozitivno reakcijo v serološkem testu. Zdravljenja ni, prav tako ne obstaja zaščitno cepljenje živali. Bolezen ni nevarna za človeka.
Epidemiologija bolezni
Čas od okužbe do pojava kliničnih znakov je ponavadi od enega do treh tednov, lahko pa se klinični znaki zaradi različnih vplivov okolja in gostitelja razvijejo šele po treh mesecih. Okuženi kopitarji ostanejo nosilci virusa celo življenje in predstavljajo stalni vir okužbe za ostale kopitarje.
Prenos bolezni
Virus se ponavadi prenaša mehanično, najpogosteje s piki velikih krvosesnih insektov (obadi, hlevske muhe) lahko pa tudi s kontaminirano krvjo, instrumenti in iglami. Do prenosa bolezni pride, ko je v bližini okužene živali velika količina hlevskih (konjskih) muh. Bolezen običajno izbruhne v obdobju velike aktivnosti insektov, v nižinskih močvirnatih področjih, v bližini gozdov. Pri brejih kobilah se lahko bolezen prenese tudi na plod.
Post mortem
Pato-anatomski in pato-histološki znaki IAK so odvisni od stadija bolezni. Krvavitve, edemi in zlatenica se pojavijo pri akutni fazi bolezni, medtem ko so povečanje jeter, vranice in limfnih vozlov pogosti v kronični fazi bolezni.
Šteje se, da je bolezen uradno potrjena, če so podani klinični znaki in so izvidi diagnostičnih preiskav pozitivni, v nasprotnem primeru se šteje, da je bolezen uradno izključena.
Bolezen se pojavlja po celem svetu, v Sloveniji se pojavlja sporadično. V začetku 20. stoletja so se pojavili hudi izbruhi IAK v Franciji, na Japonskem in v Ameriki. V času od 1980 do 1989 so o bolezni poročali iz vseh koncev sveta (Amerike, Azije, Evrope in Avstralije).
IAK spada med obvezno prijavljive bolezni. V skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti (Ur. l. RS, št. 93/05), je treba vsak sum, da se je pojavila IAK, takoj prijaviti najbližji veterinarski organizaciji.Rejci živali morajo biti pozorni na pojav kliničnih znakov bolezni ter dosledno izvajati ukrepe biološke varnosti.
Ukrepi in zatiranje bolezni
IAK se zatira v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje kužne malokrvnosti konj (Ur. l. RS, 99/06).
V skladu z 8. členom pravilnika morajo biti vsi kopitarji, ki se odpremljajo na trge, sejme, razstave, tekmovanja ali druga zbiranja živali ter ob spremembi lastništva, enkrat na leto serološko pregledani na IAK. Rezultat mora biti vpisan v identifikacijski dokument kopitarja (ID).
Ta pregled ni potreben za kopitarje, ki se odpremljajo v zakol. V skladu s sklepi DSNB je treba vse pozitivne kopitarje izločiti v zakol ali evtanizirati.
Zelo pomembno je, da se rejci oziroma imetniki konj zavedajo, da lahko predstavlja ilegalni vnos živali iz nepreverjenih rej največje tveganje, tako za pojav kužne malokrvnosti konj kot tudi za pojave drugih bolezni. Ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev je tveganje za širjenje bolezni zelo majhno.
Vir: Zdravje živali. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dostopno prek:http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_zivali/bolezni/ (16. november 2015)
