Vizita za živali > Novice
63 ogledov

Genetika v vzreji psov

Razstava psov EPA
Večina pasem je nastala iz omejenega števila živali in posledično omejenega genetskega materiala.

Naravna selekcija izvaja selekcijski pritisk v smeri nastanka novih vrst in izkoreninjenja podedovanih lastnosti, ki živalim zmanjšujejo možnost za preživetje. Umetna selekcija, ki jo izvaja človek (na primer oblikovanje pasem psov), deluje na podedovane lastnosti in bolezni glede na rejske odločitve, ki niso vedno v skladu z načeli naravne selekcije (boljše preživetje).

Pasemski psi so z genetskega stališča izolirane populacije znotraj vrste s specifičnimi lastnostmi razvitimi s pomočjo umetne selekcije. Večina pasem je nastala iz omejenega števila živali in posledično omejenega genetskega materiala. Efekt tvorbe geografsko ločenih podpopulacij znotraj pasme, preobsežna uporaba popularnih samcev in linijska vzreja še dodatno omejijo heterogenost genetskega materiala, kar vodi v povečano tveganje za razvoj genetskih bolezni.

Izločanje prenašalcev

V preteklosti so bili vzreditelji pri načrtovanju parjenja omejeni zgolj na lastnosti, ki so se pri živalih izrazile. Pri recesivnem načinu dedovanja se pojavlja problem izločanja prenašalcev, ki bolezenskih znakov ne razvijejo, vendar pa okvarjen genetski material prenesejo na svoje potomce. Tako se ob nepravilnem parjenju v vsaki generaciji lahko pojavljajo obolele živali.

Problem predstavljajo tudi bolezni, katerih klinični znaki se razvijejo šele v visoki starosti, saj teh živali ne moremo pravočasno izločiti iz vzreje. Velik napredek na področju genetike v zadnjih desetih letih je omogočil razvoj genetskih testov, ki so današnjemu vzreditelju v veliko pomoč pri rejskih odločitvah.

Na osnovi rezultata genetskega testa za specifično genetsko bolezen, je mogoče načrtovati parjenje z namenom izkoreninjenja te bolezni česar se poslužuje vse več odgovornih vzrediteljev. Brez direktne selekcije proti nagnjenostim k genetskim boleznim ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja pasem.

Za genetsko testiranje je potrebno odvzeti vzorec DNK od živali, ki jo želimo testirati. Kot vzorec lahko služi majhna količina krvi (odvzame jo veterinar), oziroma bris ustne sluznice, ki ga lahko v domačem okolju odvzame lastnik živali sam.

V laboratoriju se po posebnih postopkih iz vzorca izolira molekula DNK in sodobnimi genetskimi metodami analizira DNK zapis. Dejstvo je, da ima razvoj različnih genetskih testov in njihova cenovna dostopnost velik vpliv na sodobno vzrejo psov. Če so se v preteklosti vzrejne strategije oblikovale na osnovi opazovanih lastnosti, je danes mogoče s pomočjo genetskih testov načrtovati in predvidevati možne posledice parjenja in se neželenim lastnostim (genetskim boleznim) pri potomcih izogniti.

Dr. Gašper Berginc, dr.vet.med. je vodja laboratorija EVG, ki je specializiran za analizo genetskih predispozicij za bolezni, specifičnih telesnih lastnosti in genetsko identifikacijo psov in mačk.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.