Vizita za živali > Novice
195 ogledov

Trenutno je težko nadzirati živali, ki niso zaščitene

Nika Leban, Stane Močnik Saša Despot
Pogovarjali smo se s predsednikoma dveh največjih Društev za ljubitelje eksotičnih živali, z Niko Leban in Stanetom Močnikom. Oba pogrešata več sodelovanja s strani veterinarskih inšpektorjev in same Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Jeseni so denimo dan pred začetkom razstave prepovedali razstavljanje kač in plazilcev.

Kako je z eksotičnimi živalicami? Potrebujemo kakšno dokumentacijo, če želimo imeti doma kačo? Ja zakomplicirano pridobiti dovoljenje?
Nika Leban: Ne, ni zakomplicirano. To, da so zagotovljeni primerni pogoji za žival, je prepuščeno vsakemu lastniku posebej. V trgovinah dobijo praviloma zraven še mogoče letak z navodili, kako skrbeti za žival in kakšne pogoje potrebuje. Tudi nekateri odgovorni posamezniki, dajo poleg še obširna navodila. V praksi pa velikokrat ljudje tudi v trgovini dobijo samo račun, s kakšno posebno zakonodajo jih pa ne seznanijo. Včasih je bilo treba te živali prijaviti na Ministrstvo za okolje in prostor, zdaj to ni več potrebno, ampak si vsak shranjuje dokumente o izvoru živali sam.

Doma imamo lahko torej tudi strupenjače, brez da bi jih bilo potrebno prijaviti?
Stane Močnik: Da. Za živali, ki so zaščitene s strani Konvencije CITES moraš imeti dokazilo, kje si žival dobil. Sicer pa za veliko vrst strupenjač dokumenti niso potrebni, so pa zaželjeni. Tudi na sejmu SLO-EXO, kjer prodajajo tudi tuji razstavljalci, si želimo, da dajo kupcu določeno dokumentacijo. Da se ve, od kje je žival prišla. Stremimo k temu, da bi te dokumente dajali vsi, čeprav po zakonodaji ni potrebno. V tem trenutku pa je težko nadzirati živali, ki niso zaščitene po CITES-u. Moje mnenje je, da bi bilo treba vse zapisati in označiti, da bo sekcija strupenjač pod kontrolo. To bi koristilo tako lastniku kot okolju.
Nika Leban: Strupenjač načeloma v trgovinah ne prodajajo, ampak jih prodajajo samo rejci. Rejci v Sloveniji so pri prodaji zelo previdni. Dobro preverijo, komu prodajo in to osebo res seznanijo z načinom oskrbe. Se pa zgodi, da tudi Slovenci kupijo strupenjače v tujini. Nad tem žal nimamo vpliva in je potem prepuščeno posamezniku, kako se bo znašel in odločil. Strupenjače zelo pogosto niso na listi ogroženih vrst. Zato je treba včasih za nek dokument o izvoru kar sitnariti in vzeti vsaj kontaktne podatke prodajalca. Veljaven dokument pa je samo originalen dokument o izvoru, vrste ogrožene po mednarodni konvenciji CITES pa morajo imeti veljaven CITES dokument.

Stane Močnik | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Stane Močnik: Kot je povedala Nika, tisti v Sloveniji, ki imajo strupenjače, jih prodajo zelo vestno. Tudi večji razstavljalci težijo k temu, da se ob prodani kači ve, komu se jo proda. Če bo kdaj kakšnega lastnika ugriznila strupenjača, bodo hitro nastala razna mnenja okoli celotne sekcije eksotičnih živali. Posledica tega, bodo najverjetneje slabo premišljeni zakoni. Če pa strupenjače prepovejo, se bo vse skupaj le premaknilo na črni trg. Ljudje jih bodo še vedno imeli, saj hobi trenutno zajema širok krog ljudi, katerim pa tako zlepa ne moreš odvzeti živali in interesa do njih. Dovoljenja o gojitvi in reji, lahko posamezniki pridobijo hitro in ugodno, zato ni bojazni, da ne bi strmeli k uradnemu načinu distribucije in lastništva. Velika večina lastnikov strupenjač, se na tem področju strinja. Seznam strupenjač v Sloveniji je v prvi meri smiselen že zaradi krajših postopkov pridobivanja protistrupov. Težava pa je v tem, da lastniki kač potrebujejo določene informacije in zagotovila. Želijo, da so njihove zbirke živali in oni kot lastniki, bolje zavarovani. Pomembno je zaupanje v uradne organe, od katerih bodo iskali znanje, podporo in dokumentacijo. Strah, da jim nekega dne obrnejo hrbet ali celo nastopijo proti njim, je pa trenutno upravičen. Velikokrat nas kontaktirajo potencialni lastniki strupenjač, vendar naše informacije včasih ne sovpadajo z informacijami, ki jih dobijo na Ministrstvu za okolje in prostor ali na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR op. p.).

Kako ne sovpadajo?
Stane Močnik: Zato ker ima vsak en del svoje zakonodaje in ker informacij ne dajejo radi. Na veterinarskem inšpektoratu radi povedo, da so bolj organ pregona in ne informacijski organ. Oseba, ki ima doma strupenjačo, bi jo po naši oceni morala prijaviti. To bi bilo varno in odgovorno. Je pa potrebno sodelovanje vseh uradov in pomoč iz privatnega kot javnega sektorja. Dokler ne bo možno pridobiti primernih informacij na enem mestu, bo zelo težko pridobiti zaupanje lastnikov teh živali. Sami zakoni so pa zapisani tako, da niso vsem razumljivi.
Nika Leban: Institucije tudi med sabo slabo sodelujejo, čeprav pokrivajo isto področje. Zgodi se, da nas nihče niti ne opozori na to, ko se pravilniki in zakoni spremenijo, čeprav jih pogostokrat kličemo in zastavljamo vprašanja o lastništvu eksotičnih živali. Pravkar smo imeli posvet na temo eksotičnih živali in UVVHRV je edina institucija, ki se ni odzvala na vabilo, da bi o zakonodaji predavali. To bi bila priložnost, da bi lahko podali informacije ljudem, ki jih to zanima. Na posvetu so sodelovali denimo Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zavod za varstvo narave, prišli so s Centra za zastrupitve, z Ministrstva za okolje in prostor, veterinarji, društva, zavetišča … Zdi se mi, da na posvetu nismo dobili ravno tistih informacij, ki smo si jih najbolj želeli. Zakonodaja za eksotične živali ni primerno napisana. In se nam dogaja, da lečeči inšpektor kar na počez vse skupaj prepove, saj mu je tako najlažje. Z njimi smo pripravljeni veliko sodelovati, pred razstavo jim pošiljamo sezname živali, ampak z njihove strani ni nobene prave povratne informacije.

Na primer?

biexo | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Nika Leban: Na dopis petih vprašanj poslanih s strani našega društva, ki se tičejo organizacije razstave in na sploh dejavnosti našega društva, ki smo jih poslali v februarju, še vedno nismo dobili nobenega odgovora. Res je, da smo zaradi številnih klicev dobili ustne informacije s strani generalne uprave, ne pa pisnega odgovora. In ko sem klicala na veterinarski inšpektorat, so mi rekli, da so oni čisto neodvisni od generalne uprave UVVHRV, kjer sem dobila ustni odgovor. Problem je bil denimo v tem, ali morajo biti dihurji, ki pridejo na igralnico dihurjev, na razstavi cepljeni proti steklini. Usten odgovor je bil, da ni nujno, zato člani Društva Zverinice svojih dihurjev niso cepili. Tri dni pred razstavo pa smo dobili odločbo, da morajo biti vsi dihurji cepljeni, ker se je tako odločil inšpektor.  Potrebno je sodelovanje, razumevanje naše situacije kot organizatorji dogodka, tega pa nismo dobili. 
Stane Močnik: Težko je delati na takšnem področju, kjer je vedno prisotna negotovost. Za eno takšno razstavo eksotičnih živali ali organizacijo mednarodnega sejma SLO-EXO, je res ogromno dela. SLO-EXO nam na inšpektoratu dovolijo izvajati, seveda pod določenimi pogoji in pravili. Velikokrat sami, brez poziva ali kakršne koli obstoječe podlage, ustvarimo nova pravila, dodatna določila in način izvedbe prodaje na sejmu. Vse podatke in opise v zelo obširnem tekstu, pravočasno predložimo upravnim organom. Do sedaj pri izdaji dovoljenja za prireditev ni bilo večjih pritožb oziroma dodatnih nalog iz strani pristojnih organov, kar tretiramo kot dober znak. Da nas pa ne obiščejo v znak podpore ali nas kontaktirajo za pomoč pri nekaterih spremembah v sektorju, pa nas skrbi. V preteklosti smo vedno povabili vse uradne organe, da se sejma udeležijo, četudi nimajo proti nam prijav in jim ni potrebno posredovati. Iz enostavnega razloga: potrebujemo sodelovanje, saj želimo biti boljši. Več let ignoriranja tega sektorja, seveda pripelje nenadne spremembe. Imamo občutek, da je sekcija eksotičnih živali hitreje pridobivala na obsegu, kot pričakovano.  Zdaj, ko je potrebno začeti izvajati nadzor, se izobraževati na področji, in podobno, to ni v interesu nekaterih organov pregona, in je zadeve najlažje prepovedati. Seveda ne direktno, temveč preko slabega zakona, katerega pa je možno interpretirat na poljuben način.

Se vam je to že zgodilo? 
Stane Močnik:
Na srečo se nam to še ni zgodilo pri organizaciji sejma, vendar iz poročanja drugih vidimo, da se to dogaja. Vsak slovenski razstavljalec, ki se je letos prijavil na SLO-EXO, je v skrbeh, ali sploh dela prav, ali sploh lahko nastopi na sejem, in podobno.  Za mene kot organizatorja največje slovenske prireditve na tem področju, pa je strah pred tem toliko večji. V SLO-EXO vložimo veliko denarja, imamo tuje razstavljalce, sponzorje, redne stranke ... Rezultat prepovedi na dan sejma ali dan prej bi za slovenski sektor teraristike, pomenil sramoto na mednarodnem nivoju.  

Se ni prav vam Nika zgodilo nekaj podobnega pred jesensko razstavo Bioexo?
Nika Leban: Na jesenski razstavi se nam je zgodilo, da smo v petek, en dan pred razstavo, dobili odločbo, da na razstavi ne smemo imeti kač in kuščarjev, ki so v bistvu glavnina eksotičnih živali in so vedno glavni poudarek naše razstave. V petek smo potem nujno urgirali na UVHVVR, da smo šli na sestanek. Prepovedali pa so jih zaradi salmonele. Plazilci imajo kot normalno floro velikokrat salmonelo, ki pa v večini primerov ni patogena. Z dragim postopkom se lahko sicer ugotovi, za kateri sev gre. Tega denarja pa na društvu nimamo. In tako je bilo veterinarskemu inšpektorju najlažje kar vse prepovedati. Na srečo smo nato dobili vsaj dovoljenje, da smo kače in kuščarje vsaj razstavljali, vendar so morale biti vse živali zaprte v terarijih in jih obiskovalci niso smeli pobožati.
Stane Močnik: V sektorju eksotičnih živali delujemo že slabo desetletje in prvič slišimo, da bi se lahko zaradi našega delovanja v Sloveniji povečala širitev bolezni – zoonoz ob stiku s plazilci.Za informacije smo prosili tudi tuje izvajalce sejmov in razstav, ki potrjujejo našo misel. Dviguje se prah okoli stvari, ki so skoraj nemogoče. Tudi po mnenju stroke na področju prenosa zoonoz, je prenos bolezni na razstavah oziroma sejmih, skoraj nemogoč. Z manjšimi ukrepi pa lahko čisto izključimo to možnost, na primer z razkužili za roke, obvestila in podobno. Če bi se pojavil porast teh bolezni, bi najverjetneje obstajale kakšne statistike, ki bi kazale vsaj v to smer, vendar jih ni. Vedno več je lastnikov eksotičnih živali, kar pomeni vedno več stikov med lastniki in živali.

Kaj pa lastniki, ki so ves čas v stiku? Se okužbe dogajajo?
Nika Leban: Da, tudi med lastniki ni primerov, pa jih božamo, včasih v šali celo poljubčkamo. Za nas kot organizatorje razstave je res zelo stresno, da dobimo odločbo zadnji trenutek. Da sploh ne veš, kakšen bo odgovor, zato smo mi vprašanja poslali že tri mesece prej. V našem društvu smo veliki pozitivci in nam je grozno, da moramo na kaj takega negativnega opozarjati. Težko nam je, a se nam zdi nujno da ta problem izpostavimo.

Kdo izda ta odgovor, dovoljenje za razstavo, sejem?

Nika Leban | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Nika Leban: Na mnenju UVHVVR je podpisan inšpektor in on sam določi, katere živali so lahko na sejmu in katere ne. Mi prejmemo samo prepisano odločbo o pogojih razstavljanja živali iz strani Upravne enote in ne vemo, kdo je napisal pogoje, oziroma kaj se lahko z njimi dogaja. Sklic na zakon takrat jeseni je bil, da mora inšpektor ljudi varovati pred zoonozami, v tem konkretnem primeru pred salmonelo. Kar je žalostno, da se kač ne sme božati, saj je stik z živaljo zelo pomemben. Do kač ima veliko ljudi strahove in veliko raziskav je že potrdilo, da se ta strah najlažje odpravi s stikom z živaljo, da jo pobožajo in vidijo, da to ni nič takega. Ko človek premaga nek strah, neko fobijo, je zelo ponosen nase. To dejanje da ljudem nov pogum. Veliko ljudi razmišlja, da lahko zdaj premagajo še kaj drugega, težjega, če jim je uspelo pobožati kačo. Žal pa naletimo večkrat na tudi na tak odnos, da si čuden, če imaš doma kačo. Ti strahovi in predsodki so včasih zakoreninjeni zelo globoko. Če gremo pa na drugo skrajnost pa seveda ljudi še vedno opozarjamo, da morajo pustiti živali v naravi pri miru. Kot društvo ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo delamo veliko na tem, da bi se širil pozitiven odnos, informiramo ljudi, kaj se sme in kje je treba biti previden. In prav zaradi tega smo se odločili, da spregovorimo o teh nepravilnostih, ker se borimo za nekaj pozitivnega.

Kaj vse spada pod eksotične živali?
Nika Leban: Konec decembra je začela veljati zakonodaja o rangiranju hišnih živali in sta zdaj dve glavni skupini. Skupina v kategoriji A so pes, mačka in beli dihur, v drugi skupini pa so eksotične živali, kot so denimo papige, žuželke, glodalci, plazilci … skoraj vse ostalo. Pri nas to področje pokriva hobi teraristika in se kot eksotične živali smatrajo kače, kuščarji, dvoživke, želve, krokodili žuželke, pajkovci in mali sesalci. V tujini pa pod eksotičnimi živalmi večkrat rangirajo tudi leve, tigre in opice.
Stane Močnik: Zakoni in pravila se hitro spreminjajo, mi pa ne vemo zanje. Po zakonu morajo zakonske spremembe objaviti v medijih, a bi jih morali dajati v prave - na primer na forume, ki so dotični mediji. Na primer, po novi uredbi, se zdaj lahko transportira le pet živali na enkrat, tudi domačih.
Nika Leban: Ja zdaj se recimo za premik živali, ki mora biti registriran, šteje že, če pelješ več kot pet živali naenkrat. Tako kot za rejo živali. Rejo moraš prijaviti, če imaš več kot pet živali iste vrste. Če ima neka hiša doma šest mačk, bi moral biti uradno rejec. Ampak se spet tu križajo. Reja po veterinarskem zakonu je, če imaš toliko živali. Reja po zakonodaji Ministrstva za okolja in prostor pa je mišljena reja kot gojitev živali.
Stane Močnik: Vsak laik oziroma nepoznavalec področja ima res težave razumeti te zakone. Še jaz jih včasih ne razumem, čeprav se ukvarjam s to tematiko. To smatram kot resen problem.

Veliko ljudi ima še vedno negativen odnos do kač, nekateri jih ob srečanju na vrtu ubijejo …
Stane Močnik: Da in na tej spremembi odnosa je treba delati. Mi imamo razne reševalne akcije slovenskih plazilcev in zelo smo zadovoljni, ko vidimo, da je pri naslednji akciji pristopilo več ljudi, pa če tudi je to en več. Dandanes imamo v Sloveniji otroke, ki se učijo iz knjig, kakšne kuščarje, kače, žabe imamo … In zato imamo primere, ko srečajo na sprehodu ali na vrtu kačo in jo nakateri želijo prijeti, nekateri pa celo ubiti. To izvira v večini iz neznanja. V Sloveniji je zelo lepo naravno okolje v katerem prebiva kar nekaj plazilcev. Veliko šol lahko izkoristi to možnost in otroke popelje iz razredov v naravo, kjer bodo videli živali v naravnem okolju. Znanje pridobljeno na tak način bo prav gotovo pripomoglo pri odnosu do teh živali.
Nika Leban: Za izobraževalne namene je še vedno dovoljeno pokazati žival otrokom, a se učitelji najpogosteje za to ne odločajo, ker je to povezano s časom, zakonskimi podlagami, stroški, skrbjo za žival …

Sejem eksotičnih živali 17. maja v Ljubljani bo?
Do sedaj vse vsaj tako kaže. Kvaliteta izvedbe sejma SLO-EXO govori zase in mislim, da na vseh uradih to vedo. Smo primerna platforma za prodajo teh živali. Stranke kupujejo oziroma se odločajo o novih hišnih ljubljenčkih v primernem okoju, na podlagi informacij mednarodnih rejcev, na podlagi informacij iz okolja, s primernimi dokumenti in kar je najpomembneje, način je primeren za živali. Sejem  bo tokrat  17. Maja v prostorih VIBA filma, v Stegnah v Ljubljani od 9 do 16 ure. Če pa bodo spremembe, bomo goste o tem obvestili preko spletnih medijev. V prihodnjih letih želimo sejem prestaviti tudi na tuje trge. Močno pa upamo, da bo SLO-EXO v Sloveniji tudi v nadaljnih letih izpopolnjeval področje teraristike.

Nekateri ljudje so proti razstavljanju živali, kaj bi jim rekli?

biexo | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Nika Leban: Spoštujem mnenje ljudi, ki razmišljajo drugače. Mi na Bioexo razstavi se vedno potrudimo, da so živali v optimalnih pogojih. Na razstavi ves čas pregledujemo, kako se živali počutijo, če vidimo, da jim kaj ne ugaja, jih odstranimo iz razstave in jo nesemo domov. Nekateri so strogo proti temu, da bi se živali razstavljale. Sama pa vem, da poskrbimo za to, da se živali dobro počutijo, poleg tega pa nas in otroke na nek način informirajo, izobražujejo, tako jih vzljubijo. Večina nas teh živali nikoli ne bomo mogli videti v naravnem okolju in razstava je priložnost, da lahko občudujemo pestrost življenja v živo. Nobena še tako lepa fotografija ne more tega nadomestiti.
Stane Močnik: Seveda so nekateri proti razstavam  in spoštujemo njihova mnenja. Na razstavi ali sejmu, živali seveda lahko trpijo, kot tudi doma, če z njimi ne ravnamo pravilno. Pri organizaciji prireditev, ki vključujejo katerekoli živali, je enostavna potrebna dodatna pozornost ter nega. Postavljena pravila je treba nadgraditi, postavljat nova in biti vzor dobre prakse. Tudi na razstavah psov in mačk, se lahko z živalmi dela napačno, neprimerno. Mislim, da so ljudje včasih proti živalim na razstavi, zaradi slabih praks razstavljanja živali v preteklosti. Sedaj imamo bolj temeljit nadzor, pravila in zakone, ki tudi pripomorejo pri kvaliteti razstavljanja. Še pa vedno prihaja do zlorab, tudi v državah EU, kjer nadzor ni temeljit. Brez razstavljanja živali, pa bodo sploh najmanjši prikrajšani za dobro izkušnjo. Mi in naši razstavljalci za živali dobro poskrbimo. Nekaterim ljudem malo težje razložim to, da do pajka, kuščarjev, kač … gojim enaka čustva, kot jih nekdo drugi za mačko. Jaz ga imam v njboljših pogojih, kar jih lahko ponudim. Ko bom šel v trgovino, tako kot kupiš ti najboljši pesek za mačko, kupim jaz najboljšo šoto za pajka. Nočem imeti pršic in zato ne jemljem zemlje kar od zunaj. Včasih doma zemljo celo prekuham in zato smrdi cela hiša. Ampak za tega lepega pajka bom naredil vse, kot bo nekdo naredil vse za psa, mačko. In to veliko ljudem v zečetku ni čisto jasno. Ko pa obiščejo razstavo in nas spoznajo, pa v večini spremenijo mnenje. Torej vsem, ki imate dvome, kako delamo, obiščite čim prej eno naših prireditev.

Vi jih dobro poznate. Kako se odzivajo te živali na razstavo-sejem? Jim je vseeno, ali so doma, ali na razstavi-sejmu?

Stane Močnik: Sejmi delujejo malo drugače kot razstave. So namenjeni prodaji živali. Za to jih izvajamo samo en dan in sicer sedem ur, saj ne želimo povzročati nepotrebnega stresa za žival. Prav tako so bivalniki malo manjši, saj živali ne selimo. Enostavno bi za njih to pomenilo več stresa. V manjših bivalnikih se počutijo varne. Sejemske strukture imajo mednarodna pravila po katerih se ravnamo, prav tako pa postavimo kup pravil tudi sami. Pri razstavi se živali premaknejo v podobne bivalnike, kot so tisti doma. Pajkov na primer ne selimo iz bivalnika v bivalnik. Večina stresnih situacij se zgodi med transportom. Ta more biti primeren in varen za vse udeležence. V letih izkušenj z razstavljanjem, pa vsak razstavljalec vidi katere živali so primerne za razstave, katere pa ne. Na razstavljalcu pa je, ali bo to upošteval.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.