Večina bolnikov z neozdravljivo boleznijo potrebuje paliativno oskrbo, praviloma pa želijo preživeti zadnje obdobje življenja doma. Za ustrezno paliativno oskrbo na domu sta ključni strokovna pomoč zdravstvenih delavcev ter dobro znanje bolnikov in svojcev. Zato je nastal projekt Metulj, ki bolnikom in svojcem nudi potrebne informacije.
Umiranje kot naraven proces
Namen vseslovenskega projekta Metulj, ki so ga danes predstavili na novinarski konferenci na Onkološkem inštitutu Ljubljana, je bolnikom s kronično neozdravljivo boleznijo in njihovim svojcem ponuditi več informacij in praktičnih znanj, ki bi olajšali skrb za bolnika v domačem okolju. V okviru projekta je nastala spletna stran, poleg tega so pripravili tudi 20 informativnih zloženk z informacijami o paliativni oskrbi.
"Paliativna oskrba je aktivna celostna oskrba bolnika z neozdravljivo boleznijo in njihovih bližnjih. Paliativna oskrba priznava življenje in umiranje kot naraven proces; ne pospešuje smrti, niti je ne zavlačuje; njen glavni cilj je doseganje čim večje kakovosti življenja bolnika," pravijo v Slovenskem združenju paliativne medicine. Opozarjajo tudi, da veliko ljudi potrebuje paliatvno oskrbo. Po statističnih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je namreč v letu 2011 v Sloveniji umrlo 18.699 ljudi, od tega velik del zaradi kroničnih in neozdravljivih bolezni kot so kardiovaskularne bolezni - 39 odstotkov, rak - 32 odstotkov, pljučne bolezni - 6,4 odstotkov in drugi. Kar 53,2 odstotka bolnikov je umrlo v zdravstvenih ustanovah. Ostali so umrli drugje, a večinoma doma v oskrbi bližnjih.
Državna koordinatorica paliativne oskrbe Mateja Lopuh je pred svetovnim dnevom paliativne oskrbe in hospica predstavila državno koordinacijo paliativne oskrbe, katere glavni namen je vzpostavitev primarne mreže v vsaki regiji in povezave med primarnim in sekundarnim ter terciarnim nivojem. Slovenija se na zemljevidu držav po razvitosti paliativne oskrbe uvršča med tiste, kjer je ta oskrba v razvoju, ni pa še vpeta v vse nivoje zdravstvenega sistema.
Glavni razlog, zakaj paliativna oskrba še ni na vseh zdravstvenih ravneh, je po navedbah Lopuhove pomanjkanje zadostnega števila izvajalcev z zadostnim stanjem iz paliativne oskrbe. V ta namen od leta 2011 organizirajo šolanja, ki se izvajajo trikrat letno. Tako je prepričana, da se bo paliativna oskrba kmalu integrirala na vse zdravstvene ravni.
Mobilne ekipe
Vedno večji poudarek je na razvijanju paliativne oskrbe v domačem okolju. Pri oskrbi bolnika na domu aktivno vlogo prevzamejo svojci, pri čimer so jim pri negi bolnika na voljo različne oblike organizirane pomoči na domu. Mobilne zdravstvene paliativne ekipe in stalna pripravljenost strokovnega osebja pa svojcem pomagajo v kritičnih trenutkih. Od leta 2011 že obstaja ena mobilna ekipa za paliativno oskrbo na Jesenicah, v prihodnje pa jih nameravajo ustanoviti še 19, je pojasnila Lopuhova. V obeh večjih mestih bodo delovale po štiri mobilne enote, ostale regije pa bodo imele eno mobilno enoto.
Mobilne ekipe bodo obravnavo bolnika prevzele že v bolnišnici, ko se bo ugotovilo, da specifično zdravljenje nima več pomena za preživetje bolnika, in ga bodo potem tudi spremljali v domače okolje. Pri tem se bodo povezali z osebnim zdravnikom, s katerim bodo naredili načrt obravnave bolnika. Bo pa lahko osebni zdravnik tudi sam vodil obravnavo bolnika, če bo presodil, da je to v okviru njegovih znanj oziroma zmožnosti.
Mobilne ekipe bodo v 24-urni pripravljenosti, paliativna specialistična ekipa pa bo v oskrbo vključila tudi svojce bolnika. Poleg zdravnika, medicinske sestre in socialnega delavca, ki so sestavni deli paliativne ekipe, bodo po potrebi v oskrbo bolnika vključevali tudi psihologe, svetovalce za duhovno podporo itd. Lopuhova pojasnjuje, da izkušnje z Jesenic kažejo, da mobilne enote tudi pripomorejo k razbremenitvi osebnih zdravnikov.
