Zdravje
2954 ogledov

"Moja mala punčka, najino upanje, najine sanje, je bila mrtva."

Studio Baltazar
Ko slišiš stavek: "Tole pa nekaj ne bo v redu, utripa ne slišim," se ti sesuje ves svet in vse sanje, pričakovanja potonejo v solzah," pripovedujejo mame, ki jim je med nosečnostjo umrl otrok. 15. oktober je mednarodni dan spomina na otroke, umrle med nosečnostjo in na začetku življenja ter priložnost za osveščanje o tej, še vedno tabu temi. Zato objavljamo zgodbe mam, ki so jim umrli otroci.

"Dojenček je bil mrtev v meni dva tedna, ne da bi imela kakršen koli znak. Na tistem pregledu sem pričakovala živega in zdravega otročka, ter upala na morebitne prve vidne brcike na ekrančku. Namesto tega pa je tam negibno ležala najina pikica, brez utripa," o svoji izgubi razlaga Eva, ena od mamic, ki je z javnostjo delila svojo zgodbo.

"Splav sem želela opraviti doma"

"Dobila sem tabletke za splav, ki sem ga želela opraviti doma, da bi se od nje lahko poslovila oba. Rodila se je 27. avgusta, poimenovala sva jo Luna. Najlepša in najbolj popolna. Držala sva jo v rokah na tetra plenički, naredila nekaj fotografij, jo poljubila, se poslovila." 

 | Avtor: Studio Baltazar Studio Baltazar

Mame so se za objavo svojih zgodb odločile, da bi porušile tabuje in ljudem pojasnile, da jim stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje kako si, pomenijo ogromno. 

"Končno sem zagledala otročička, velikega za mojo dlan"

"Stara 19 let in prvič noseča. Vsi so govorili, da bo nosečnost potekala brez težav, saj sem mlada in zdrava," svojo zgodbo začne Tara. V 12. tednu je bila naročena na nuhalno svetlino, kjer ugotovijo nenavadne spremembe na plodu in jo napotijo k ginekologinji. "V ponedeljek pa žalostna, tragična potrditev, srček ne bije več. Podrl se je svet. Potem napotnica za splav in mučenje. Medtem vprašanja, zakaj jaz, zakaj je umrl ravno moj otročiček, kako bi to lahko preprečila, kakšna oseba bi postal. Takrat, ko je bilo hudo, žalostno, boleče, sem končno zagledala otročička, velikega za mojo dlan in belega kot stena. Videla sem njegove majcene rokice in nogice in zame je postal oseba, ki je ne bom nikoli poznala. Moj. Želela sem ga držati v rokah, ga odnesti domov, a sem odšla praznih rok in to bolečino vedno nosim s seboj. Če me sedaj kdo vpraša, koliko otrok imam, odgovorim dva, kajti če ga ostali niso videli, ne pomeni da ni obstajal. Čutim da je prav da vsi izvedo Tvojo oz. Našo zgodbo". 

 | Avtor: Studio Baltazar Studio Baltazar

Prepričanje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ne želijo pogovarjati, je zmotno, sporočajo mame. Ker vedo, da se ljudje bojijo, da bi jih z vprašanji še bolj prizadeli, jim sporočajo, da se o svojih otrocih rade pogovarjajo, čeprav se jim velikokrat ob tem potočijo solze. Pogovor jim da občutek, da njihovi otroci niso prezrti ali pozabljeni.

"Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna."

"Ginekologinjo vprašam, kaj mi svetuje. Pogleda me in reče da bo za otroka najboljše UPN – umetna prekinitev nosečnosti," razlaga Maja. Med nosečnostjo so ugotovili, da otrok v maternici nima dovolj plodovnice. "Začne mi razlagati, da najin fantek nima možnosti preživetja, da je manj kot pet odstotkov možnosti za dokončanje nosečnosti, manj kot odstotek pa, da bi otrok preživel porod. Pa tudi če bi ga, bi se zanj začelo najhujše. Večno obsojen na bolnišnice, operacije, voziček, kaj šele, če bi prišlo do komplikacij. Kaj vse bi moral trpeti in vsega bi se zavedal, ker so bili glava in možgani čisto v redu. Si predstavljate, kakšno trpljenje bi ga čakalo? Opomnila me je tudi, da ne smem pozabiti možnosti, da bi lahko tudi, če bi preživel porod, prej ko slej za vedno zaspal. Takrat sem se sesula in padla v jok. Takrat mi je bilo jasno, ni več upanja, ni več možnosti čudeža. Najinega otročka ne bo med februarčki. Nikoli ne bo zajokal, nikoli nama ne bo podaril nasmeha," pravi Maja, ki se je rodila fantka Svita.

 | Avtor: Studio Baltazar Studio Baltazar

"Toda ta fantek ni zajokal. Ta fantek naju ni pogledal. Ta fantek naju ni zgrabil za prst, najin fantek je spal, spal za zmeraj. Babica mi ga je v njegovi tetra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila glavne luči. Pustila le rahlo, a prijetno svetlobo in zaprla vrata. Tisti občutek. Občutek ljubezni, ko sva ga gledala. Vedela sva, to je en in edini dan, ko lahko gledava svojega fantka.
Najinega fantka, želela sem videti vse na njem. Takrat sva zagledala! Svit je imela malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sva bila prepričana, da sva se odločila prav. Vse tiste diagnoze, ko so jih mana govorili zdravniki, vse bi se uresničilo. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna,"
pove maja Maja in doda: "Na žalost družba ne ve, kako bi odreagirala. Saj jim ne zamerim, saj ne morejo vedeti. Nihče, ki ne stopi v naše čevlje, ne ve, kako se počutimo. Prosim vas, če kdaj vidite angelsko mamico, stopite do nje, jo objemite in izrecite sožalje. Drugega ni treba. Bolje to kot mnogo neuporabnih komentarjev. Predvsem pa ne obsojajte, nikoli!"

Po osmih letih umetnih oploditev zanosila naravno

Aleksandra in njen partner sta se osem let obiskovala kliniko za neplodnost, med petimi IVF postopki je Aleksandra trikrat zanosila, a se je nosečnost končala v šestem tednu. "To so bila leta polna jeze, besa, nemoči, žalosti, solz, neuspehov. Vsak dan se spopadaš z vprašanji: zakaj midva? Zakaj jaz? Besna si nase in svoje telo, ker ne more zanositi. Besna si, ker ne more donositi otroka," razlaga Aleksandra, ki je nato leta 2017 zanosila naravno. "Toliko veselja in sreče sva takrat občutila, da je bilo prav nerealno. In še novica, da bosta enojajčna dvojčka! Skakala sva od veselja, bila sva prepričana, da je to najina nagrada za vsa ta leta trpljenja," pravi.

Takrat sem postala mama, mama brez otrok v naročju

V prvem trimesečju je bilo vse v redu, prišel je pregled v 16. tednu. "Gospa, žal mi je, srčka na bijeta več," sem slišala od zdravnice, kot že trikrat prej. Bil je dan pred mojim rojstnim dnevom. Dan, ko se mi je zrušil cel svet. Dan, ki me je zaznamoval. Umrla sta. Ni ju več. Odgovorov ni, so samo vprašanja. Par dni za tem, 7. 10. 2017 sem rodila najlepša fantka na tem svetu, Gabriela in Mihaela. Takrat sem postala MAMA, mama brez otrok v naročju. Takrat sem se prvič počutila kot mama. Bolečina, ki jo občutiš, ko izgubiš otroka je nekaj kar nobena beseda ne more opisat. Dolgo časa sem rabila da sem predelala njuno izgubo, a obljubila sem jima da bo svet vedel da sta obstajala. Ne bosta pozabljena, nikoli."

 | Avtor: Studio Baltazar Studio Baltazar

"V uterusu plod brez srčnega utripa"

Petra je zanosila po tem, ko ji je bila predpisana hormonska terapija. Nosečnost je potekala v redu. "Na ponedeljek sem imela zadnji redni pregled. Vse je bilo super, bila je obrnjena navzdol, živahna, pripravljena za na ta svet. V četrtek sem šla sama v porodnišnico na pregled, saj se nisem spomnila, kdaj sem jo nazadnje čutila, tisti dan je pa nisem, kljub trudu, da bi jo zbudila. V porodnišnico sem prišla malo čez dve popoldan. Sestra je priklopila ctg, pa ni našla utripa. Še pohecala sem se, na katerem mestu trebuha naj išče, da tam ga vedno najdejo. Poklicala je drugo sestro, brez uspeha je tudi ta iskala utrip. Poklicali sta ginekologa, ki je opravil dva ultrazvoka, pri zadnjem pa je sestri narekoval tiste grozne besede "v uterusu plod brez srčnega utripa".

 | Avtor: Studio Baltazar Studio Baltazar

"Svet se mi je sesul na milijon koščkov, moja mala punčka, najino upanje, najine sanje, je bila mrtva. Mrtva, v meni," pripoveduje Petra. "Na soboto, 10.12.20016, se je rodila najina popolna punčka. Imela sva slabe tri ure z njo, potem sem jo še zadnjič poljubila v slovo in so jo odpeljali. Najhujša stvar v življenju, ki se človeku lahko pripeti, je, vsaj zame, izguba otroka. Z izgubo otroka izgubiš tudi vsak "prvi" v otrokovem življenju, prvi nasmeh, prvo pokakano in polulano pleničko, prve korake, prve besede, prvi rojstni dan ... In seveda vse druge, tretje, desete ... Vse izgubiš. Ostane le praznina v maternici, v srcu in v naročju. Na žalost je takih zgodb ogromno, zato se ne obračajte stran, ko slišite za znanko, prijateljico, sosedo, ki se ji je to zgodilo. Bodite ji v oporo. Kako? Samo bodite tam. Lahko ste brez besed, že vaša prisotnost bo dovolj."

 

 
Komentarjev 1
  • Avatar Alissica
    Alissica 06:09 17.oktober 2020.

    ❤️ ︍Ocenite moje fotografije tukaj - WWW.ES17.CLUB