Deb Scharper, mama dveh otrok, je povedala zgodbo svojega moža Tommyja, ki je pri 38 letih umiral za redko obliko demence. Prva podana diagnoza je bila depresija. Tej diagnozi ni verjela, zato je simptome raziskala sama in ugotovila, da gre za frontotemporalno demenco. To je vrsta demence, ki ljudi prizadene prej kot ostale oblike – že med 45. in 65. letom, poroča The Sun. Drugačna je tudi v smislu, da se izguba spomina pokaže pozneje, prvi znaki so sebičnost, prenajedanje, težave z organizacijo, počasen govor in malomarnost.
Deb je dejala: "V nekaj mesecih se je Tommy iz pozornega, ljubečega moža in podjetnika, ki sem ga poznala, spremenil v pravo nasprotje. Postal je zasvojen z računalniškimi igrami, ure in ure je preživel v svoji sobi, kjer je igral. Nikoli ni bil velik ljubitelj nakupovanja, a nenadoma je začel kompulzivno kupovati stvari, ki so bile večinoma povezane z igricami. Spremenila se je tudi njegova osebnost. Moj mož je postal paranoičen, nekoč me je celo obtožil, da ga poskušam zastrupiti. Včasih je bil depresiven, veliko je jokal ali pa se histerično smejal v neprimernih trenutkih."
Tommyja so začele zanimati druge stvari, podjetje za popravilo avtomobilov, ki mu je posvetil svoje življenje, pa je propadalo. Deb je najprej pomislila na krizo srednjih let, a je kmalu videla, da je nekaj hudo narobe. Čeprav je bil znan kot "najboljši mehanik v mestu", je pozabil, kako popravljati avtomobile. "Našla sem ga, kako panično gleda pod pokrovom strankinega avtomobila," je povedala Deb.
Deb je Tommyja peljala k številnim zdravnikom in psihiatrom, katerih diagnoza je bila huda depresija, shizofrenija in bipolarna motnja. "Predpisali so mu zdravila, a kmalu se je norost vrnila in se spremenila v začaran krog paranoje in pozabljivosti", je povedala Deb. Leta 2012 se je Tommy psihično zlomil in poskušal poškodovati sebe, Deb in njune otroke.
Odpeljali so ga v psihiatrično ustanovo, kjer so ga dva meseca zdravili zaradi depresije z zdravili in drugimi terapijami. Deb je povedala: "Danes se mi ob spominu, kaj vse je njegovo telo prestalo v tistem času, zlomi srce."
Po vrnitvi domov je šlo spet na slabše. V dveh letih je izgubil več služb in prenehal skrbeti za osebno higieno. Razvil je nenavadno vedenje – večkrat je izklopil in spet vklopil televizor ali si obul in sezul čevlje. Deb je povedala: "Sčasoma ni mogel ostati sam. Z njegovo mamo sva za njega skrbeli, a je to kmalu postalo preveč naporno. Leta 2015 sem sprejela težko odločitev, da ga ponovno namestim v bolnišnico."
Deb ozavešča o frontotemporalni demenci, za katero ni zdravila, in pravi: "Bolniki potrebujejo od sedem do 20 let, da dobijo pravo diagnozo, saj je bolezen tako malo poznana, simptome pa zlahka zamenjamo za duševne bolezen. Svojega moža ne bom nikoli dobila nazaj, lahko pa vsaj pomagam, da drugi ne bodo trpeli toliko, kot sva trpela midva."
Za več informacij o demenci, obiščite Slovensko združenje za pomoč pri demenci- Spominčica TUKAJ.
