Zdravje > Sem s teboj
9563 ogledov

Boleča, nalezljiva, življenjsko nevarna in spregledana bolezen

Alja Stvarnik Saša Despot
Včasih so doživljanje osamljenosti pripisovali obdobju adolescence in starostništva, danes pa osamljenost dosega vse segmente in starostna obdobja: od najmlajših do najstarejših.

O veliki težavi sodobnega časa – osamljenosti – smo govorili z ambasadorko projekta SEM S TEBOJ, z zakonsko in družinsko terapevtko dr. Aljo Stvarnik.

Je osamljenost po vašem mnenju podcenjena?
Veliko je govora o osamljenosti. Že pred pandemijo covida-19 se je obravnaval problem osamljenosti, z zapiranjem družbenega življenja, socialno izolacijo, postavljanjem novih norm druženja in povezovanja preko digitalnih medijev, s prenosom celotnega življenja za ekrane pa ta problem dobiva nove alarmantne razsežnosti; in ne, osebno nisem mnenja, da bi bila tema podcenjena.

Nekateri nevroznanstveniki in sociologi imenujejo osamljenost epidemija sodobnosti in jo povezujejo z družbenoekonomskim razvojem, ki je prinesel spremembe navad in vrednot in s tem prispeval k rasti individualizma, ki ga lahko razumemo v nasprotju z našo naravo, ki je odnosna.

Človek je družbeno bitje, je bitje odnosov, ki brez drugega ne more obstajati, v naravi osamljenosti pa je odsotnost drugega, odsotnost odnosov.

Osamljenost je globalni problem, tako kot okoljske katastrofe. Glede na epidemiološke napovedi, gre pandemija covida-19 h koncu, za epidemijo osamljenosti pa imamo žal drugačno prognozo, saj smo v njenem žarišču in se z njenimi posledicami že moramo in se bomo morali ukvarjati prioritetno, dolgoročno, sistemsko in celostno, saj terja visok psihološki davek za posameznika in družbo. Če povzamem ugotovitve nevroznanstvenika dr. Manfreda Spitzerja, je osamljenost boleča, nalezljiva, življenjsko nevarna, spregledana bolezen, ki potrebuje vso našo pozornost.

Alja Stvarnik | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Kakšne negativne posledice ima osamljenost in zakaj predstavlja tako velik problem?
Zdravi družbeni odnosi so ključnega pomena za ohranjanje zdravja in njihovo pomanjkanje pogosto povzroči občutek osamljenosti. Osamljenost je povezana z ljudmi, ki doživljajo višjo stopnjo stresa v primerjavi z osebami, ki ne doživljajo osamljenosti. Dolgotrajno doživljanje osamljenosti ima negativne posledice tako za telesno kot duševno zdravje. Prav tako kot na primer debelost in kajenje, je osamljenost enakovreden dejavnik tveganja za razvoj kroničnih bolezni in povečuje tveganje za duševno zdravje.

Osamljenost pogosto oteži že obstoječe težave v duševnem zdravju, prispeva k razvoju depresije in anksioznih motenj, prav tako k doživljanju nižje lastne vrednosti, poseganju po alkoholu in psihotropnih substancah, ki vplivajo na doživljanje, ter v nekemične zasvojenosti, s katerimi reguliramo svoja čutenja in pogosto nadomeščamo druženje in socialne interakcije.

Vse več je osamljenosti tudi med otroki in mladimi ... Imate morda na to temo kakšne podatke, statistike – je tega res vse več?
Včasih so doživljanje osamljenosti pripisovali obdobju adolescence in starostništva, danes dosega vse segmente in starostna obdobja, od najmlajših do najstarejših. Seveda gre pri vsakem od starostnih obdobij za drugačne vzroke, ki privedejo k doživljanju osamljenosti, in tudi drugačne posledice.

Četudi majhen odstotek otrok poroča o doživljanju osamljenosti, so številke statistično pomembne in vredne vse pozornosti. Raziskave potrjujejo, da že predšolski otroci razumejo pojem osamljenosti in kontekst, kdaj jo doživljajo, njihovi koncepti osamljenosti so podobni tistim, ki jih delijo starejši otroci in odrasli.

Na vprašanja: kaj je osamljenost povedo, da to pomeni: »biti žalosten in sam«, od kod izvira: »nihče se noče igrati z menoj« in kaj bi lahko storil, da bi premagal čustva osamljenosti: "najdi prijatelja". Ne pozabimo tudi na to, da prav izkušnje iz zgodnjega otroštva, ki prispevajo k doživljanju osamljenosti pri otrocih, napovedujejo osamljenost v odrasli dobi.

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v Sloveniji 1. januarja 2021 859.782 gospodinjstev, kar je 35.164 več kot leta 2018, od tega je bilo največ enočlanskih gospodinjstev, kar 34 odstotkov. Slovenija sodi med evropske države z najnižjim številom porok na 1000 prebivalcev, zabeleženih imamo 5.214 porok na leto, in visokim odstotkom razvez, teh je bilo 1.774, pri čemer je bilo 833 takih, pri katerih so bili vzdrževani mladoletni otroci, od tega je 55 odstotkov družin imelo samo enega otroka.

Trend ločitev potrjuje, da se tudi pari z otroki ločujejo pogosteje, veliko otrok tako odrašča samo z enim staršem. Otroci iz ločenih družin se že zelo zgodaj srečajo in navajajo na obstoj samskosti. O povečanem doživljanju osamljenosti poroča več kot polovica staršev predšolskih otrok, od katerih najbolj izstopajo mladi starši, v starosti od 18 do 24 leta.

Osamljenost se je med mladimi od leta 2010 do leta 2020 potrojila, pravi raziskava Mladina 2020, prav tako raziskave ugotavljajo, da mladi poročajo o višji stopnji doživljanja osamljenosti kot starejše generacije.

Zakaj? Zakaj se pojavlja toliko osamljenosti med otroki in mladimi?
Najboljše učenje o tem, kako se družiti, je skozi igro in različne socialne interakcije, to pomeni, da se o njih učijo skozi druženje z vrstniki in prijatelji, prav tako v družini, vrtcih, šolah, iz okolja, kjer vstopajo v različne situacije, skozi katere se preverjajo družbeni znaki in vzorci vedenja. Stroka si je v tem enotna, da k zdravemu razvoju otroka sodijo vrstniške interakcije in prijateljstva.

Igra vpliva na otrokov celosten razvoj, inteligenco in zdravje. V zadnjih 30 letih se je čas, ki ga otroci preživljajo z igro na prostem, močno skrajšal, kar za polovico v primerjavi z igro na prostem, ki so je bili deležni njihovimi starši. Čas, ki ga danes otroci preživijo pred različnimi ekrani, močno vodi.

Vzroke za porast osamljenosti lahko pripisujemo duhu časa hiperkapitalizma, v katerem živimo, saj je neaktiven, nekritičen posameznik uporabnik vsega, kar nam prodajajo, najboljši potrošnik. Otroci so danes že od rojstva izpostavljeni ekranom, ki služijo kot duda za umirjanje, prek ekranov se zabavajo, družijo, so pripomočki v izobraževanju. Ta velika ekranska doba, v kateri živimo vsi, ima največji vpliv na generacije otrok in mladostnikov, ki so v letih svojega zgodnjega oblikovanja izpostavljeni zasičenosti zaslona. Posledice tega se že kažejo v zmanjšanem vzdrževanju pozornosti, igerifikaciji izobraževanja, od povečane digitalne pismenosti do oslabljene družbene formacije.

In potrošnika se vzgoji tako, da se poseže po najmlajših, njihovih starših in navade postanejo del našega vsakdana. To je »volk v ovčji preobleki«, ko potisnemo otroku tablico v roke, da se zamoti in umiri, ko se otrok izgublja in zamoti z uporabo družbenih omrežij. Kako se odvaditi motilcev digitalizacije, če nam je vrojena in jo razumemo kot sestavni del življenja, brez katere ne moremo? Prav pred to manipulacijo in eksploatacijo moramo zaščititi najbolj ranljive, a kako, če v interesu kapitala ni, da bi se o tem poučili. Kako se ne bi vse to prenašalo in odražalo na otrocih in mladostnikih?

Mladi danes se družijo drugače, saj se povezujejo bodisi preko družbenih omrežij, bodisi so skupaj in vsak na svojem telefonu, četudi skupaj. Pri mladih je eden od glavnih razlogov, zakaj se počutijo osamljeni, nezmožnost povezovanja, druženja z vrstniki in prijatelji.

Ti so še posebej pomembni za razvoj identitete mlade osebe v teh zgodnjih življenjskih obdobjih in zagotavljajo vitalne oblike podpore ter imajo dolgoročne učinke na njihovo duševno zdravje. Mladi se danes družijo drugače, predvsem se povezujejo prek socialnih omrežij, ki predstavljajo potencialni razlog večjega doživljanja osamljenosti pri otrocih in mladostnikih, v primerjavi s starejšimi generacijiami, ki družbene medije bistveno manj uporabljajo.

Na družbenih omrežjih lahko vidijo objave dogodkov, na katere niso bili povabljeni, pri čemer lahko doživijo medvrstniško izključenost. Ob tem se lahko pojavijo še drugi občutki, vezani na doživljanje lastne vrednosti in zadostnosti, ustreznosti. Na družbenih omrežjih so otroci in mladostniki lahko žrtve medvrstniškega nasilja, neprimerni komentarji, žaljenje ali izpostavljanje z vizualnimi vsebinami jih potiska v izolacijo in doživljanje osamljenosti.

Mediatizacija socialnih omrežij, postavljena s strani največjih koorporacij, uporablja te kanale kot svoje orodje za oglaševanje. Družbena omrežja lahko primerjamo z »volkom v ovčji preobleki«, saj obljubljajo povezovanje in stik, dejansko pa se človek po njihovi uporabi počuti slabše, bolj izpraznjeno, depresivno.

Starši imajo torej pri osamljenosti otrok in mladih veliko vlogo?
Če nam je všeč ali ne, so naši otroci odraz tega, kakšni smo mi kot starši. Sistemske teorije in teorije navezanosti, katerim sem tudi jaz zavezana pri svojem terapevtskem delu, razumejo družino kot čustveno enoto, pri čemer gledamo čustveno povezanost in interakcije med njenimi člani.

Starši z načinom vzgoje, ki lahko zelo omejuje ali pa dopušča preveč svobode, oblikujejo otroka v osebo z nizko samopodobo ali v egocentričnega posameznika brez občutka in zanimanja za drugega. Vzdušje, vrednote in smernice, ki jih otrok dobi v družini, ga bodo oblikovale in pripravile za svet. Sociologi opažajo trend, da mladi čedalje dlje ostajajo doma in so odvisni od staršev. Zaskrbljujoča so dejstva, da otrokom, rojenim v digitalni dobi, Instagram in TikTok sooblikujeta njihov razvoj, pogled na svet in vrednote.

Krivda je tudi na permisivni vzgoji staršev, ki otrokom dopuščajo preveč svobode, izbire, in malo ali nič omejitev, pravil in zahtev.

Družina, za mnoge prostor fizične in duhovne bližine, je lahko tudi prostor odtujenih odnosov, čustvenih stisk, slabe ali konfliktne komunikacije, prezrtosti, zanemarjanja. S svojimi vrednotami in družinskimi dogovori ne omogoča pogojov za razvoj socialnih veščin, in bolj ko smo nekritični potrošniki, večja je verjetnost, da bodo naši otroci žrtve manipulaciji megakorporacij.

Spremembe, skozi katere gre otrokova družina, neposredno vplivajo nanj. Na primer ločitev staršev, selitev v drug kraj, menjava šole in s tem zmanjšan ali prekinjen stik s prijatelji iz prejšnjega okolja ter vzpostavljanje novih odnosov, vse to prispeva k doživljanju osamljenosti. Starši gradijo otrokov vstop v svet intime in odnosov. Kadar imamo znotraj družine slabo komunikacijo, ta vzdržuje nezdrave odnose. Kadar manjka zdrava družinska povezanost, lahko to povzroči umik vase, ki se lahko kažejo kot depresija, anksioznost, težave z drogami in alkoholom ali težave pri oblikovanju navezanosti in povezovanju z drugimi ljudmi.

Čas, ki ga otrok preživi na ekranih mora biti omejen.

Alja Stvarnik | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kaj svetujete staršem – na kaj naj bodo pozorni, kakšni so opozorilni znaki?
Starši najbolje poznamo svojega otroka, zato lahko z opazovanjem hitro opazimo spremembe v njegovem razpoloženju in vedenju.

Eden od znakov je, da nam ne pove, kaj so počeli v šoli, vrtcu, kakšne so bile aktivnosti. To lahko interpretiramo, da mu ni bilo prijetno in da o tem ne želi govoriti. Lahko, da nima prijateljev in, da ni z nikomer nič doživel, ali da je izkušal kaj neprijetnega, kar še ne more ubesediti.

Če opažate, da vaš otrok težko navezuje stike ali nima prijateljev, da je osamljen, se o tem z njim pogovarjajte, predvsem pa naj bo deležen veliko pozitivne vzpodbude in pohvale, če je naredil nekaj zanj težkega. Doživljanje osamljenosti prav tako izzovejo tranzicije, skozi katere greste kot družina.

Otroka boste najbolje podprli, če se boste zavedali pomena okoliščin ali prepoznali znake, da je z njim nekaj drugače. Nikakor pa ga ne silite k druženju in vzpostavljanju stikov, saj mora to biti narejeno v njegovem času in na njegov način.

Pogosto osamljenost izkušajo otroci z učnimi in vedenjskimi težavami, saj težje osvajajo veščine socializacije, socialno sprejemljiva vedenja in odzivanja, težko navezujejo stike in vzpostavljajo prijateljstva, pogosto so zaradi svoje drugačnosti izločeni, izolirani in doživljajo osamljenost. 

Otrok lahko potoži, da ga ne povabijo na praznovanja rojstnih dni ali na druge družabne dogodke, katerih sledi potem vidi na družbenem omrežju. Osamljenost lahko kažejo skozi izgubo zanimanja za dejavnosti, v katerih so uživali. To se zgodi kot posledica izgube prijateljev v ekipi, spremenjenih okoliščin …

Otrok lahko svoje doživljanje osamljenosti kaže tudi z iskanjem pozornosti, ki ga izraža s hiperaktivnim vedenjem: tako, da nori, je zabaven, smešen. Delajo vse, da bi se znašli v središču naše pozornosti in s tem dobili stik, tako da postanejo moteči, neprijetni. 

Prvi korak k preprečevanju doživljanja osamljenosti je, da prepoznamo znake in okoliščine.

Kakšne posledice ima osamljenost na otroka, mladega človeka?
Osamljenost ni zdrava niti za otroke niti za odrasle. Podaljšana obdobja osamljenosti lahko vodijo v socialno izolacijo, tesnobo, obup in celo depresijo. Osamljeni otroci lahko zamudijo številne priložnosti za interakcijo s svojimi vrstniki in za učenje pomembnih vseživljenjskih veščin socialnega učenja.

Potrjeno je, da tako pri otrocih kot mladostnikih obstaja povezava med osamljenostjo in slabim duševnim zdravjem. Ne toliko intenzivnost doživljanja osamljenosti kot dolžina trajanja napoveduje težave v duševnem zdravju, pri čemer je bila najmočnejša povezava z depresijo in anksioznostjo. Osamljenost lahko različno vpliva na duševno zdravje fantov in deklet, pri čemer je osamljenost močneje povezana s povečanimi simptomi depresije pri deklicah in s povišano socialno anksioznostjo pri dečkih.

Kako se kažejo dolgoročne posledice?
Spremenljivost čustvovanja in vedenja pri otrocih je zdrava, saj govori o čustveni prožnosti. Vsi otroci so včasih žalostni, zaskrbljeni, razdražljivi ali agresivni ali pa jim je občasno težko sedeti pri miru, biti pozorni ali komunicirati z drugimi. Treba je ločevati med zahtevnimi vedenji in čustvovanji, ki so običajen del odraščanja, in tistimi, ki so razlog za zaskrbljenost.

Najpogosteje so to le razvojne faze, pri nekaterih otrocih pa takšno vedenje lahko kaže na duševne motnje. Brez ustrezne obravnave lahko ta stanja duševnega zdravja otrokom preprečijo, da bi dosegli svoj poln potencial. Mnogi odrasli, ki poiščejo in potrebujejo pomoč v duševnem zdravju, razmišljajo o vplivu duševnih motenj na njihovo otroštvo in si želijo, da bi pomoč prejeli prej, da bi se jih obravnavalo, ko so bili otroci.

Kdaj je nujno v tem pogledu poiskati strokovno pomoč in zakaj?
O iskanju pomoči resno razmislite, če otrokovo vedenje traja nekaj tednov ali dlje, povzroča stisko vašemu otroku ali vaši družini, moti njegovo delovanje v šoli, doma ali s prijatelji. Prav tako, če je vedenje vašega otroka nevarno ali če vaš otrok govori o tem, da bi rad poškodoval sebe ali nekoga drugega. V takih primerih nemudoma poiščite pomoč.

Pri mlajših otrocih se to lahko izraža tako, da otrok izraža prekomerno zaskrbljenost in strahove, pogosteje potoži zaradi bolečin v trebuščku ali glavi, ki pa nimajo dejanskega zdravstvenega vzroka, se ne zanima za igro s sovrstniki, nima prijateljev, je v nenehnem gibanju in ne more mirno sedeti, z izjemo takrat, ko gleda v ekran.

Pri starejših otrocih se to lahko kaže kot izguba interesa, veselja do stvari, ki so jih radi počeli, imajo nizko življenjsko energijo, spijo preveč ali premalo, so navkljub temu čez dan utrujeni in brezvoljni, veliko časa preživijo sami in se izogibajo družabnim dejavnostim s prijatelji, družino, se vključujejo v tvegano ali destruktivno vedenje sami ali s prijatelji, razmišljajo o samomoru.

Kakšen je vaš nasvet staršem?
Bodite ljubeči in spodbujajte čas, ki ga otrok preživi v nestrukturirani igri. Čim več časa preživite zunaj, spodbujajte otroke k druženju s prijatelji brez ekranov, vzemite si čas za pogovor z otrokom, zanimajte se za njegovo doživljanje, vzgajajte z zgledom, praznujte vse rojstne dneve, hodite na sprehode in izlete skupaj s starimi starši, bodite trdi in mehki, smešni in žalostni, včasih leni, včasih pridni in nikoli ne obupajte.

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ