Sem ena izmed tistih žensk, ki se hitrosti ne bojijo, temveč uživajo v adrenalinu, ki ga hitrost in pospešek nudita. Seveda nimam najmočnejšega avtomobila, s katerim bi si lahko dovolila konkretno prekoračitev omejitve, in vem, da četudi bi to izkusila, o tem ne bi bilo pametno pisati kolumne.
Dober beat me podžge
Velikokrat pa sem opazila, da imam težjo nogo, če poslušam progresivno glasbo (drumm'n'bass, jungle, acid house, hard rock in podobno) in vozim veliko bolj umirjeno, če si predvajam ambientalno glasbo (chillout, soul in tako dalje). Svoj učinek doda tudi glasnost glasbe, ki podzavestno vpliva name, da na cesti začnem divjati.
Vse to vem že nekaj časa in z glasbo se moram dobesedno zadrževati. Ker se le stežka nadzorujem, da tu in tam ne odtavam z mislimi. Vem, da nisem edina, ki občasno vozi podzavestno, posebno če gre za rutinsko pot, ki sem jo prevozila že n-krat. Pred kratkim pa se mi je v avtu pokvaril radio, in ker menjavo narekuje moj študentski žep, sem se bila prisiljena nekaj časa voziti v tišini. Zanimivo, da sem v tem času opazila, da sem v tišini precej boljša voznica. In ne mislim zgolj zato, ker vozim počasneje, ampak sem postala tudi veliko bolj potrpežljiva.
Naj pripomnim, da gre za subjektivno opažanje in morda je to pri meni tako očitno, ker sem resnično glasbeni snob. Kakorkoli, morda bi bilo smotrno premisliti, ali je morda nekaj res na tem, in zavestno ločiti disko in avtocesto. Tisti glasbeni zasvojenci, ki vam vseeno uspeva poslušati glasbo in voziti po omejitvah, pa mi sporočite, kako. Samo nikar mi ne priporočajte zgoščenke Čukov.
Glasba v avtu me podžge
Pred kratkim se mi je v avtu pokvaril radio. Toda vse kaže, da sem v tišini boljša voznica.
