Jazz slišen tudi na tej strani Alp

Jazz je zrasel in odrasel bi lahko rekli, vseeno pa je rast bolj notranja kot takšna navzven. Jazz tretje generacije povzema oblikovne smernice predhodnika, tako da o kakšni oblikovni revoluciji ne moremo govoriti. Oblika se je tu do neke mere podredila prostornosti potniške kabine in ta je res nekaj posebnega. Vseeno pa oblikovalci niso pozabili na dinamičnost, ki je lepo opazna na prednjem delu vozila in zadku, zadnja svetila pa so opremili s tehnologijo LED-diod. Meter v dolžino pokaže še vedno skromnih 390 centimetrov, medosje je pridobilo dodatnih 55, vsi do zadnjega pa se poznajo v notranjosti, kjer je v dveh vrstah dovolj prostora za pet oseb.

Notranjost daje občutek enoprostorske zasnove, kar še podkrepi oblika armaturne plošče in pozicija prestavne ročice, ki je prostor našla na armaturni plošči. Sedeža sta udobna in ju ne pesti japonski sindrom prekratkega sedalnega dela in premalo bočnega oprijema, vseeno pa bosta za dolgine komaj zadostna. Sredinsko konzolo sestavlja en sklop instrumentov, kjer prevladujejo velika stikala avdio sistema in velik ter zato lažje berljiv zaslon avtomatske klimatske naprave, ki pa je žal vedno samo enoobmočna. Materiali so kakovostni, plastika pa je za odtenek pretrda in občutljiva na praske. Bogatejše različice so opremljene z res velikim panoramskim oknom, ki ga zasenčite z električnim senčnikom. Predalov za drobnarije je dovolj, vendar konkurenca ponudi tudi kakšnega več.



Ena od posebnosti je tudi odpiranje vrat, ki se odpro do kota 80 stopinj, kar olajša vstopanje v notranjost. Tudi konstrukcija sedežev je posebna, pri Hondi ji pravijo kar čarobni sedeži. Sistem deluje tako, da na sredini ni sredinskega tunela, sedeži pa so postavljeni na kovinsko konstrukcijo. Če želimo sedalni del sedežev, preprosto dvignemo in zložimo konstrukcijo, s čimer nastane ravno dno. Sedežem lahko nastavljamo tudi naklon in jih klasično podiramo po tretjinah. Prtljažnik je priročen in prilagodljiv. Polica omogoča trinivojsko vpetje, če je le-ta na sredini, na notranji strani prtljažnika, ni tako nezaželene stopnice, ki otežuje nalaganje. V tem primeru je pod polico še velik pokrit predal. Ko pa potrebujemo čim več prostora, polico spustimo in dobimo 399 litrov velik prostor.

Motorno paleto sestavljata 1,2- in 1,4-litrska VTEC-bencinarja, ki razvijeta 66 oziroma 73 kilovatov. Njuna povprečna poraba pa znaša 5,3 oziroma 5,5 litra na 100 prevoženih kilometrov. Menjalnika sta dva, in sicer petstopenjski ročni, ki je serijski, in šeststopenjski i-SHIFT, s prestavnimi ročicami na volanu proti doplačilu. Zadnji je zaradi bolj tekočega delovanja zamenjal brezstopenjsekga CVT, ki ga je imel predhodnik.

Na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo dizelsko različico, pri Hondi odgovarjajo, da potrebe po takem motorju niti ni. Bencinarja z majhno prostornino, a z velikim izkoristkom moči, sta ena najvarčnejših v razredu, z modelnim letom 2010 pa bodo predstavili tudi hibridno različico. Ta bo v kombinaciji električnega in 1,3-litrskega bencinskega motorja v ozračje na prevožen kilometer izpustil manj kot sto gramov ogljikovega dioksida in v povprečju porabil približno tri litre goriva.



Opremski paketi so trije, in sicer trend, comfort in executive, že osnovni pa v seriji pomeni ABS- in ESC-sisteme, osem zračnih varnostnih blazin, klimatsko napravo, avdio sistem in še veliko drugega. Comfort je bogatejši za stikala za avdio sistem na volanu ter dodaten par zvočnikov, poklopljiva vzvratna ogledala ter samodejno klimatsko napravo. Executive pa prinese še 16-palčna lita platišča, tempomat, senzor za dež, sprednji meglenki, sistem za prostoročno telefoniranje in priključek za MP3-predvajalnik, stekleno panoransko streho, naslon za roko spredaj in zadaj ter električno pomična zadnja stekla.

Za osnovni model 1,2 Trend bodo stranke morale odšteti 14.490 evrov. Različica z močnejšim motorjem in paketom opreme comfort je lahko vaša za 15.290 evrov, medtem ko bo za model 1,4 Executive treba odšteti 16.900 evrov. Doplačilo za robotiziran menjalnik i-Shift znaša 1.490 evrov.