Verso v tretji izdaji je ohranil izročilo predhodnika, vključno z obliko, tipično za tega
proizvajalca, pa tako kot predhodnik nudi prostor največ sedmim potnikom.
Verso je oblikovan dokaj zadržano, oblikovalci pa so se bolj kot spreminjanju podobe
posvetili zmanjševanju količnika zračnega upora. Glede na to, da ta zdaj znaša 0,295, lahko rečemo,
da jim je to odlično uspelo. S sprednjega konca je nekaj linij povzel po večjem avensisu, z boka je
na moč podoben predhodniku. Je pa verso med drugim ohranil dobro preglednost nad dogajanjem okoli
vozila in visoko sedenje, kot se za enoprostorca spodobi. Zadek po novem deluje mišičasto, na
njegovem vrhu domuje še večji spojler. Tudi (lexus) luči na zadku so na moč podobne tistim pri
predhodniku, saj se prav tako zažirajo globoko v karoserijo.
Še vedno od pet- do sedemsedežnik
Verso predhodnika, kar se tiče dolžine, prekaša za sedem centimetrov, meter v
dolžino sedak pokaže 4,44 metra, z 1,79 metra pa je tudi za dva centimetra širši. V notranjosti
najobčutnejši prirastek pa gre na račun medosne razdalje, ki je pridobila tri centimetre, zaradi
katerih je v predelu kolen na klopi v drugi vrsti do pet centimetrov več prostora. V korist
prilagodljivosti in uporabnosti je tako kot pri predhodniku pomična tudi klop v drugi vrsti, in
sicer za 19,5 centimetra. So pa pri Toyoti odpravili tudi nekatere predhodnikove pomanjkljivosti,
ena od katerih sta prekratka sedalna dela prednjih sedežev, ki sta po novem dva centimetra daljša.
Izboljšana je tudi preglednost iz vozila, in sicer gre to na račun štiri centimetre višjega
sedenja.
Sredinska postavitev merilnikov
Tako kot pri ostalih letošnjih novostih je tudi pri versu eno od poglavitnih vlog
igrala kakovost izdelave in izboljšave pri materialih. Večjo spremembo v notranjosti pa
predstavljajo merilniki, ki so po novem nameščeni na sredini pod večjim nadstreškom, a obrnjeni v
voznikovo smer pogleda. Zanimiva izbira, ki pa zaradi rahlo okrnjene preglednosti predvsem v
sončnih dneh ni toliko uporabna. Nov je še volanski obroč in večina stikal. Pri bolje opremljenih
različicah so tastature vseh sklopov na sredinski konzoli poenotene, le na spodnjem delu so še
ostala stikala klimatske naprave. Ročica menjalnika pa tudi pri novincu počiva na podaljšku
sredinske konzole, tako da med prednjima sedežema ni sredinskega tunela. Ena od zanimivosti pri
bolje opremljenih versih je kamera za vzvratno vožnjo, ki je vgrajena v vzvratno ogledalo, kljub
majhnemu premeru le-te pa je vozniku v veliko pomoč. Možno pa se je odločiti tudi za klasična
parkirna pomagala.
Sedeža v tretji vrsti sta še vedno bolj zasilna, tja boste posedli zgolj osebe manjše rasti.
Prtljažnik pri sedemsedežni postavitvi meri 155 litrov, pri petih naraste na 440, pri zgolj
prednjih sedežih pa že prinaša 1.009 litrov velik uporabni prostor. Podiranje sedežev je zelo lahko
opravilo, ob podrtju pa z prtljažnikom tvorijo tudi povsem ravno dno. Če ne potrebujete dveh
dodatnih sedežev v zadku, se lahko seveda odločite tudi za petsedežno različico, s čimer so vse
številke glede prostora še za odtenek višje, denarnica pa debelejša za 700 evrov.
|
Opremski paketi so štirje, že osnovni terra pa prinaša sedem varnostnih
blazin, ESC-sistem, aktivna prednja vzglavnika, ročno klimo ter CD-MP3-avdionapravo. © Miha Pečoler
|
|
|
Pri motorjih nič novega
Motorno paleto bo sprva sestavljalo pet motorjev, vse pa že poznamo iz drugih hišnih modelov. Oba bencinska se ponašata s prilagodljivim krmiljenjem ventilov, ki mu pri Toyoti pravijo valvematic, to pa naj bi konkretno zmanjšalo izpuste in porabo goriva. 1,6-litrski bencinar zmore 97 kilovatov, medtem ko večji 1,8-litrski brat proizvede 108 kilovatov največje moči. Dizelske barve branijo 93-kilovatni 2,0-litrski dizel, stopnico višje sta še dva 2,2-litrska s 110 oziroma 130 kilovati. Opremljeni s filtrom za trde delce (močnejša sta že v seriji) vsi trije že izpolnjujejo standard euro5 o čistosti izpuhov. Menjalnik je v osnovi petstopenjski ročni, in sicer to velja za oba bencinarja, pri dizlih je ta šeststopenjski ročni,110-kilovatni dizel pa je na voljo le s šeststopenjsko avtomatiko. Za doplačilo 1.880 evrov pa si lahko pri različici z 1,8-litrskim bencinarjem omislite tudi menjalnik multidrive S, kar je Toyotino ime za brezstopenjski CVT-menjalnik.
Versovo podvozje spredaj sestavljata vzmetni nogi, zadaj je torzijski drog. Zaradi tega je vzmetenje dokaj čvrsto, nagibanje tudi v hitro voženih ovinkih pa ni pretirano. Po proizvajalčevih besedah pa je versa zdaj večji užitek peljati. Po kratki preizkušnji lahko povem, da se s tem strinjam, vendar le delno. Verso nikakor ni namenjen dinamični vožnji, kot to poudarjajo Japonci. Prej kot to je namenjen udobju.
Opremski paketi so štirje, že osnovni terra pa prinaša sedem varnostnih blazin, ESC-sistem, aktivna prednja vzglavnika, ročno klimo ter CD-MP3-avdionapravo. Pri luni ročno klimo zamenja dvopodročna avtomatska, volan in prestavna ročica sta odeta v usnje, del opreme pa so še meglenke, 17-palčna lita platišča in sistem bluetooth. Sol je bogatejši še za vzvratno kamero, senzor za dež in tempomat, prednja sedeža pa sta tudi ogrevana. Najbogatejši v ponudbi je premium, ki primakne še ksenonska svetila, panoramsko streho in CD-izmenjevalec.
Cene se začnejo pri 19.400 evrih, kolikor stane osnovni veros 1,6 terra, enako opremljen, a z 2,0-litrskim dizelskim motorjem v nosu, pa stane 22.700 evrov. Enako motoriziran, a s paketom luna, pa stane 24 tisočakov. Za določene pakete opreme je mogoče dokupiti (če tega avto nima že v seriji) panoramsko streho, ki stane 700 evrov, enako velja za navigacijo, ki se na slovenske ceste dobro spozna, poleg tega pa ima še 40 GB trdega diska (od tega 10 GB za glasbo), ki pa zahteva doplačilo v višini 1.900 evrov.
