Od trenutka, ko se usedeš v avto, si prisiljen v pogovor. Sprva vljudnostni klepet "o vremenu" se
kaj kmalu sprevrže v nadležna vprašanja, včasih celo dobiš občutek, da te tvoj voznik zaslišuje.
Kje si bila, kaj si počela, zakaj nisi ujela kakšnega fanta, kaj študiraš, kaj delaš itd. Je vse to
resnično potrebno? Kdaj pa kdaj ti je sicer prijetno malce poklepetati, a jaz se raje prepustim
toku misli, ki ga po navadi nesramno prekine taksist.
To je tudi razlog, zakaj se večkrat ne pustim zapeljati. Ker nimam svojega avta, bi mi
občasna vožnja s taksijem zelo prav prišla, a me misel na to odvrne že pred odhodom od doma. In
potem se začnem spraševati: zakaj ni več ženskih taksistk?
Logični odgovor bi seveda bil, da so pripadnice ženskega spola veliko večji magnet za
nevarnosti kot pa moški. Na ulicah je še vedno preveč roparjev, psihopatov, posiljevalcev in
občasnih nadležnežev, da bi ženske taksistke lahko brezskrbno poprijele za volan. Zato je povsem
razumljivo, zakaj je v tem poklicu tako malo žensk. Ampak vseeno lahko sanjarim, kajne?
Tujina vs. Slovenija
In spet smo tam. V tujini je seveda čisto drugače: ženske taksistke so nekaj čisto
običajnega. Po Londonu se celo peljejo rožnati taksiji, ki jih vozijo samo ženske, a tudi stranke
so samo ženske. Dobra ideja, razen če želiš domov odpeljati tudi večerni ulov. No, tudi brez tega
bi se dalo preživeti, veliko bi pripomoglo že dejstvo, da te pred domači prag pripelje nekdo, ki je
prijazen, spoštljiv in predvsem nenadležen.
|
Pri taksijih ne bodite preveč izbirčne. © iStockphoto |
Dokler tudi po slovenskih cestah ne bodo zapeljali "roza" taksiji, se bomo ženske pač morale sprijazniti z dejstvom, da je bolje, da nas domov odpelje slinast voznik, ki nam na koncu zaračuna pod ceno, kot pa da se odpeljemo s tečno voznico, ki nas oskubi za zadnjih nekaj evrov, ki so nam še ostali od divje noči.
