PLUS, MINUS

Plusi: Poraba, videz, cena, uporabnost, menjalnik, masivnost, lega ne cesti. Minusi: Slaba preglednost pri parkiranju, brisalec zadaj in ključ za vžig motorja ne pripadata statusu vozila, navigacija, ki ne podpira Slovenije in Hrvaške.

Po limuzinski insignii smo v roke dobili še karavansko izvedenko Oplovega aduta sedanjosti, ki je povsem drugačna kot karavanske različice oplov v preteklosti. Tako kot pri limuzinski izvedenki tudi tukaj hvalimo zunanje linije, ki so v prvi vrsti športne in elegantne. Čeprav gre za subjektivno mnenje, pa so le-tega potrdili številni radovedni pogledi drugih voznikov.

Sports tourer je obdržal prepoznaven insigniin obraz, z veliko režo za zrak in inovativnimi ksenonskimi žarometi, podprtimi z LED-tehnologijo na sprednjem delu. Rahlo padajoča linija se od začetka vetrobranskega stekla razteza do položno postavljenega zadka vozila, kjer prevladujeta podolgovat par luči in velik kromiran zaključek izpušne cevi. Če so bila včasih 18-palčna platišča rezervirana za športne kupeje, pa je danes povsem običajno, da se svetijo tudi na družinskih karavanih. Tako kot pri limuzini bi pograjali zadnji brisalec, ki je videti ceneno in se niti pod razno ne prilega eleganci, ki jo izžareva vozilo, ter ključ za vžig motorja, ki bi v skladu z eleganco, ki jo avtomobil izžareva, lahko bil na kodo, a ostaja enak kot pri vseh nižjih paletnih modelih nemškega proizvajalca. Je pa zato vse začinjeno z izbranimi materiali v notranjosti, nemško natančnostjo in kakovostjo izdelave, le plastika bi lahko bila boljša.

S skupno dolžino 491 centimetrov za osem centimetrov presega limuzinsko različico. Prtljažnik pogoltne za 540 litrov prtljage. Prostornina lahko, če podremo zadnjo klop, zraste na 1530 litrov. V praksi se lahko to izkaže celo za ne preveč razkošno, če je treba vanj stlačiti prtljago in vse potrebne pripomočke za dopust petih ljudi, kolikim je avtomobil tudi namenjen. Vendar pa je bil podobno kot pri tekmecih tudi tu narejen dogovor med uporabnostjo in lepoto. Nekaj prostora v zadku se najde tudi v dvojnem dnu, vendar bolj za skrivališče kakšne mape ali knjige kot pa česa večjega. Posebnost, povezana s prtljažnikom, je ta, da ga lahko s pritiskom na stikalo v potniški kabini samodejno odpremo ali pa zapremo zadnja, zelo masivna vrata.

O videzu se krešejo mnenja, na testu avtomobil s strani radovednežev ni bil spregledan. © Gregor Prebil

Sports tourer ponuja veliko prostora v notranjosti, kjer vam bodo v oči najprej padli ergonomsko oblikovani bež usnjeni sedeži, ki spadajo v najvišjo raven opreme cosmo, in leseni dodatki, ki smo jih vajeni v limuzinah višjega razreda. Položaja za volanom ni težko najti, saj je voznikov sedež električno nastavljiv v vse smeri. "Fotelja" spredaj nista premehka, pozimi pa vas bosta grela v zadnjico. Voznik ima večino stvari pod nadzorom že, če samo drži usnjen trikraki volanski obroč, ki je ravno prave debeline. Pohvalili bi še številne odlagalne površine in predalčke ter priključke za vse mogoče zabavne naprave, USB, iPod, MP3 ..., ki še povečajo praktičnost sports tourerja. Kot posebnost je dodana 220-voltna vtičnica, na katero lahko priključite prenosni računalnik ali kakšno drugo elektronsko napravo. Na osrednji armaturni konzoli izstopa velik zaslon, ki je videti, kot da bi bil na dotik, a žal ni. Z vrtljivim gumbom desno od voznika le-ta upravlja z navigacijsko napravo, ki pa vam vsaj v Sloveniji ali na Hrvaškem ne bo v veliko pomoč. Čeprav se v njej najdejo zemljevidi baltskih držav, Slovaške in Andore, pa boste slovenske ulice iskali zaman. Zato pa bi pohvalili prestižen avdiosistem Infinity, ki poskrbi za vrhunski zvok v celotnem potniškem prostoru v vseh razmerah vožnje.

Preizkusili smo dvolitrski dizelski štirivaljnik, ki premore 118 kilovatov. Izkazal se je za dovolj živahnega družinskega sopotnika, ki bi bil sicer rad športnik po duši, vendar pa mu za kaj takega zmanjka nekaj konjenice. Motor je uglajen, dobro vleče že v nižjih vrtljajih, za kakšen prehitevalni manever pa ga je treba naviti v višje območje vrtljajev. Motor je usklajen z ročnim šeststopenjskim menjalnikom, ki je dobra, ne pa tudi najboljša izbira. Raje bi imeli avtomatiko, vendar pa se tudi nad ročno izvedenko nismo pretirano pritoževali. Pretikanje poteka gladko, motor se dobro odziva, predvsem poraba pa je tista, ki izstopa. In to v pozitivnem smislu. Ob udobnem križarjenju po jadranski magistrali in uporabi tempomata je bila poraba v povprečju komaj šest litrov na sto kilometrov, ob malo težji nogi pa je poskočila samo za dober liter. Pohvalna je tudi lega na cesti, pa čeprav smo pogrešali izbiro režima vožnje oziroma nastavitve vzmetenja. Ovinke kljub teži več kot 1,6 tone premaguje z lahkoto, volan ponuja dovolj povratnih informacij, v primeru manjše napake pa vas bo iz zagate rešil sistem ESP.

Čeprav je osnovna cena 28.890 evrov, pa ob dodatkih, kot so usnjeni sedeži, zavesice na zadnjih steklih, preklopljiva zunanja ogledala, električno odpiranje vrat prtljažnika, parkirna pomagala spredaj in zadaj, vsi zgoraj našteti priključki in navigacija, ki jo, če ne potujete veliko v tujino, brez težav črtate s seznama, poskoči na 35.535 evrov. Opel je včasih veljal za delavski avtomobil, insignia prav gotovo to ni, kljub temu pa s ceno razkriva, da si ga bo lahko tudi tisti s srednje velikim mesečnim dohodkom pripeljal v garažo.