V nadaljevanju preberite:
- Enoletno lastništvo električnega avta. Kakšne so izkušnje.
- Bi se še enkrat odločil za električnega.
- Kakšni so prihranki pri gorivu in drugih stvareh.
- Kakšne so glavne prednosti električnega vozila.
Pred natanko enim letom sem sprejel odločitev, ki je bila za marsikoga še vedno nekoliko drzna – bencinski avtomobil sem zamenjal za električnega. Ko sem preučil svoje finančne zmožnosti in ponudbo na trgu, sem se po nekaj testnih vožnjah odločil za hyundai inster. Danes pa lahko po več kot 28.000 prevoženih kilometrih brez zadržkov napišem iskren odgovor na vprašanje, ki mi ga ljudje najpogosteje zastavljajo: bi ga kupil še enkrat?
Stroški? Priznam, to je bil tudi glavni razlog za nakup
Pred insterjem sem vozil dizelsko škodo octavio, poraba se je gibala med petimi in šestimi litri dizla na 100 kilometrov. Ob današnjih cenah goriva to pomeni občuten strošek, še posebej za voznika, ki letno prevozi veliko kilometrov. Ko sem na kup zbral vse transakcije plačil goriva v zadnjega pol leta, sem prišel do precejšnjega stroška, v povprečju krepko več kot 200 evrov. Za nameček je žena vozila 15 let staro bencinsko hondo, ki je imela porabo tudi do 9 litrov. Tega avtomobila sicer nisva veliko uporabljala, a vendarle se je nabralo okoli 7000 kilometrov na leto.
V enem letu sem z Insterjem prevozil dobrih 28.000 kilometrov. Povprečna poraba se je ustavila pri slabih 16 kWh na 100 kilometrov, kar pomeni občutno nižje stroške energije v primerjavi z dizelskim avtomobilom, če vemo, da sem ga 95 odstotkov časa polnil na domači šuko vtičnici.
Če naredim konkreten izračun, je razlika zelo zgovorna. Naša dizelska škoda s povprečno porabo 5,5 litra na 100 kilometrov bi za 28.000 kilometrov porabila približno 1.540 litrov dizelskega goriva. Ob ceni 1,70 evra za liter bi to pomenilo približno 2.620 evrov stroška za gorivo. Inster je za enako razdaljo porabil okoli 4.450 kWh električne energije, kar pri pretežno domačem polnjenju predstavlja približno 700 evrov stroška.
Samo pri energiji sem tako v enem letu prihranil približno 1.900 evrov v primerjavi z varčnim dizelskim avtomobilom. Če prištejem še nižjo registracijo in manjše stroške vzdrževanja, postane jasno, zakaj sem po letu dni lastništva še vedno prepričan, da je bila odločitev za električni avtomobil prava.
Subvencija naredi ceno zelo privlačno
Pomemben dejavnik je bila tudi nakupna cena. Avto je stal 24.400 evrov, po odbitku državne subvencije v višini 7.200 evrov pa me je dejansko stal nekaj več kot 17.000 evrov. Za nov avtomobil z bogato opremo in električnim pogonom je to zelo konkurenčna cena. Takšna je cena malo boljše opremljenega clia, pri katerem pa bi precej več denarja namenil za gorivo in servise.
Prihranek se nadaljuje tudi pri drugih stroških. Letna registracija me je stala le 59 evrov, kar je bistveno manj kot pri številnih klasičnih vozilih.
Servis? Za zdaj ga sploh še ni bilo
Ena od prednosti električnih vozil je tudi manj zahtevno vzdrževanje. Servisni interval pri insterju je na dve leti oziroma 30.000 kilometrov, zato prvega rednega servisa še nisem opravil. To me čaka kmalu, pričakujem pa, da bo strošek občutno nižji kot pri primerljivem bencinskem ali dizelskem vozilu, kjer je treba redno menjavati olje, filtre in druge potrošne dele.
Tudi to je del zgodbe o stroških, ki ga ob nakupu, kjer se pogosto odločamo s čustvi, pogosto spregledamo. Električni avtomobil ni le cenejši za "tankanje", ampak praviloma zahteva tudi manj vzdrževanja.
Majhen navzven, presenetljivo prostoren znotraj
Kar me je pri avtomobilu presenetilo že prvi dan, me navdušuje še danes. Čeprav gre za majhen avtomobil, je v notranjosti prostora več, kot bi pričakovali glede na zunanje mere. Položaj za volanom je nekoliko višji, kar izboljša preglednost in udobje. Tudi na daljših poteh nisem imel občutka utesnjenosti, kar je pri manjših avtomobilih pogosto težava.
Poleg tega je Inster izjemno okreten. V mestnem prometu se znajde odlično, zaradi kompaktnih mer pa je parkiranje enostavno tudi tam, kjer imajo večji avtomobili težave. Še posebno v ozkih podzemnih garažnih hišah.
Električni pogon ima nekaj posebnega
Največji razlog, da sem se zaljubil v električni avtomobil, ni povezan le s stroški, temveč z vožnjo. Ta je izjemno enostavna in udobna zaradi možnost uporabe i-pedala oziroma vožnje z zgolj enim pedalom. Priznam, temu bi se, zdaj, ko sem to okusil, težko odrekel.
Električni motor poleg tega v primerjavi s klasičnimi motorji ponuja neposreden prenos moči na kolesa, brez prestavljanja in brez zamikov. Pospeški pri nižjih hitrostih, predvsem med 0 in 60 km/h, so zelo prepričljivi in naredijo vožnjo bolj zabavno.
Navdušila me je predvsem vodljivost avtomobila. Zaradi nizkega težišča deluje stabilno in samozavestno tako na lokalnih cestah kot na avtocesti. In če sem, priznam, na začetku malce dvomil, kako se bo takšen malček odrezal na avtocesti, kjer prevozim okoli 70 odstotkov vseh kilometrov, lahko rečem, da je bil strah povsem odveč. Svojo nalogo opravi izvrstno, res pa je, da je končna hitrost omejena na 145 km/h.
Pozitivno presenečenje je bila tudi vožnja po snegu. Ker sem do nedavnega živel nekoliko višje v hribih, so bile zimske razmere del mojega vsakdana. Inster se je izkazal za zelo suverenega, oprijem in nadzor pa sta bila boljša, kot sem pričakoval, manevriranje je bilo precej lažje, k temu pa sicer pripomorejo tudi precej ožje gume.
Domet ni več težava
Pred nakupom sem imel največ pomislekov glede dosega. Danes lahko rečem, da so bili strahovi večinoma odveč. Predvsem me je skrbelo, da domet ne bo takšen, kot ga je obljubljal proizvajalec, a tudi ta strah je bil odveč. Včasih mi je uspelo prevoziti še kar nekaj več kilometrov od deklariranega dosega.
Avtomobil brez težav uporabljamo za izlete na morje ali za smučanje, čeprav smo mislili, da ga za tovrstne poti sploh ne bomo uporabljali, saj je pri hiši še vedno ostala octavia. Seveda je pri daljših poteh potrebno nekoliko več načrtovanja kot pri klasičnem avtomobilu, vendar polnilna infrastruktura danes omogoča precej brezskrbno uporabo.
Po letu dni uporabe lahko rečem, da me domet v praksi ni omejeval. Za vsakodnevne potrebe je več kot dovolj, brez težav pa se znajde tudi na daljših poteh.
Funkcija, ki bi jo pogrešal najbolj
Če bi moral izpostaviti eno samo stvar, zaradi katere se ne bi želel vrniti na klasičen avtomobil, bi bila to možnost predgretja oziroma predhlajenja kabine prek mobilne aplikacije.
Pet minut pred odhodom odprem aplikacijo, pritisnem gumb in kabina je ob prihodu prijetno ohlajena poleti ali ogreta pozimi. Ni strganja ledu s stekel, ni sedenja v razgretem avtomobilu sredi poletja. To je funkcija, ki se sliši kot malenkost, a jo po vsakodnevni uporabi zelo hitro vzameš za samoumevno.
Poleg te funkcije bi najbolj pogrešal tudi sistem aktivnega tempomata oziroma vožnje v zastojih, ko vozilo preprosto sledi vozilu pred teboj in pri insterju ta funkcije deluje zares odlično.
Bi se odločil enako?
Po enem letu in več kot 28.000 kilometrih je odgovor preprost: da, električni avtomobil bi kupil še enkrat. Ne samo zaradi nižjih stroškov uporabe, temveč predvsem zaradi načina vožnje, udobja in praktičnosti, ki jih prinaša električni pogon. Pa tudi seveda zaradi tega, ker je vsaj lokalno takšen avtomobil precej bolj zelen in zdrav za okolje. Včasih, ko sem na sprehodu, in se mimo pelje starejši dizel, se šele zavem, kako velik onesnaževalec so tovrstni avtomobili. Sploh tisti brez (ali z odstranjenimi DPF-filtri).
Po enoletnem lastništvu insterja priznam, da razmišljam še korak dlje. V družini imamo poleg insterja še dizelsko škodo octavio, ki jo trenutno uporabljamo predvsem za daljša, ampak zares tista daljša potovanja v tujino. Po izkušnji z električnim avtomobilom pa vse bolj razmišljam, da bi tudi ta avtomobil v prihodnosti zamenjal za električnega.
Če me danes kdo vpraša, ali je bil prehod na elektriko prava odločitev, je odgovor jasen: po enem letu lastništva ne obžalujem nakupa. Še več – če bi se danes ponovno odločal, bi brez oklevanja izbral električni avtomobil. In glede na izkušnjo zadnjega leta obstaja velika verjetnost, da bo tudi naš naslednji družinski avtomobil električen.
dezurni@styria-media.si
Cena polnjenja velja samo če si doma filaš. Na javni vtičnici pa se ta razlika izniči. Še vedno pa je tukaj možnost nepolnjenja v blokovskih naseljih in splošna infrastruktira celega omrežja ki ne prežveči večjih obremenitev. Dizel bo kralj še dolgo.