PLUSI, MINUSI

Plus: Videz, detajli na zunanjosti, motor, zmogljivosti, sistem DNA, vodljivost, parkirna pomagala, delovanje blue&me, imidž. Minus: Premalo alfovska notranjost, visoko postavljena prestavna ročica, sedenje na prednjih sedežih, naklon vzglavnikov, prostornost zadaj, neizklopljiv ESP, cena.

Pa se vprašajmo, ali alfa romeo potrebuje takšen model. Glede na modelne širitve drugih premium proizvajalcev ga potrebuje. Tudi v časih, ki niso pisani na kožo butičnim izdelkom, in če smo se navadili novega 500 z njegovo retroobliko in ravno takšno notranjostjo ter butično ceno, potem ni razloga, da se ne bi navadili še mitove, čeprav je ta enkrat večja.

V notranjosti manj domišljije
Mito je zloženka iz besed Milano in Torino, oblikovno pa je najboj soroden superšportni alfi 8C competizione, s katero si deli marsikateri oblikovni detajl. Avto v resnici deluje kot pomanjšana verzija tega modela, kolikor je lahko videti štiri metre in en decimeter dolga kombilimuzina. Da izhaja iz kupeja, nakazuje nos, ki se globoko in ostro zarezuje proti asfaltu, celo tako, da morate biti ob sestopu z ležečih policajev pazljivi, da česa ne odlomite. Svojevrstna posebnost so še okna brez okvirjev, kapljičaste retro prednje luči, strmo dvigajoča se bočna silhueta in zadnje okrogle luči, sestavljene iz LED-diod in obrobljene s kromom. Zadnjega je za ščepec več, kot opazovalec sprva pričakuje, vendar je povsem v skladu z visoko italijansko modo. Od tam tudi naslov, saj mito deluje kot pregrešno draga obleka, ki jo človek, čeprav je ne potrebuje in je bahava, kupi zato, da bi izstopal.



Notranjost je manj retro kot zunanja podoba, bolj hladne so nas pustili sredinska konzola z preveč plastično imitacijo aluminija in določena stikala, ki bodo preveč domača lastnikom grande punta ali brava. S temi stikali sicer ni nič narobe, le njihov videz bi lahko bil glede na namen bolj dodelan. Nekako tako, kot jim je to uspelo z lancio ypsilon. Sedi se nekam visoko, je pa preglednost zato boljša, vsaj naprej. Na bok in nazaj je veliko manj pregleden, so pa vozniku v pomoč parkirna pomagala z vizualno pomočjo. Hvalimo tempomat, manj navdušeni pa smo bili nad materiali in spoji med elementi v notranjosti, ki tudi ni bila brez "čričkov". Prodiranje na zadnjo klop ni težko, tam sedeči pa znajo nergati nad prostorom za kolena in glave. Čeprav ni tako slabo, kot človek sprva pričakuje. Enako velja tudi za prtljažnik, ki bi na prvi pogled lahko sprejel kreditno kartico ali dve, pa se izkaže za dovolj prostornega, čeprav globokega in z velikim nakladalnim robom.

 
Motor z velikim veseljem do vrtenja
Motor je zgodba zase. Če smo že vajeni moči, ki jo zmorejo proizvesti 1,4-litrski motorji ob pomoči turbopuhala, pa nas je motor v mitu vseeno presenetil. Moči in navora je dovolj že od nizkih vrtljajev, turboluknja prav tako ni pretirana, nad znamko 3.000 pa je podajanje moči že skoraj surovo, tako da vozniku volan včasih trga iz rok. Motor ponuja veliko športnih užitkov in se rad zavrti tudi do 7.000 vrtljajev, pospeševanje pa spremlja konkreten bas, ki ga pri motorjih te velikosti doslej nismo bili vajeni. 114 kW, kolikor proizvede turbobencinar, je za mitovo težo in podvozje zgornja meja, saj kljub sistemu prilagajanja podvozja DNA (tega sicer zelo hvalimo) ni prilepljen na cesto kot denimo mini. Predvsem je tu problem težišče, ki je nekoliko višje. Pohvalo si zasluži neposrednen volan in natančna prestavna ročica, katere položaj bi lahko bil nižji. Ima pa mito še eno posebnost (da ne rečemo pomanjkljivost), in sicer je ESP-sistem neizklopljiv. Poraba najmanjše alfe se giblje med osmimi in devetimi litri, na testu se je zaradi težje noge ustavila pri 9,5 litra.

Končna cena je kljub vsem oblikovnim in tehnološkim dodatkom še vedno malce zasoljena, a če jo primerjamo s tisto pri podobno opremljenem miniju, je povsem konkurenčna. O nakupu bodo tako odločala zgolj čustva in teh ima mito na pretek.