Fiat je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja želel italijansko sceno majhnih avtomobilov približati v prvi vrsti mladim. 29. februarja leta 1980 je Giovanni Agnelli predsedniku Italijanske republike Sandru Pertiniju predstavil prikupno malo pando. Visoki veljak je bil navdušen, pritegnila sta ga oblika in majhni proporci avtomobila, ki pa je v notranjosti pričaral veliko prostora in tudi udobja za vozilo te velikosti.
Panda je velik uspeh požela tudi nekaj dni kasneje na uradni premieri na mednarodnem avtomobilskem salonu v Ženevi. Z le 3,38 metra dolžine je panda omogočila prevoz petih oseb, vsestranskost pa je izkazala z izjemno prilagodljivostjo - zadnja klop je na primer omogočala sedem različnih nastavitev položaja, spremenila se je lahko v visečo mrežo, otroško posteljico ali veliko posteljo. Originalna panda je še danes na cesti in omogoča dostopno mobilnost, številni, ki so jo imeli, in slednji se štejejo v milijonih, pa imajo verjetno lepe spomine na vozilo.
Giorgetto Giugiaro je torej ustvaril kompaktno dvodelno kombilimuzino z dvoje vrat, prtljažnimi vrati in pogonom na sprednji kolesi. Originalna panda je imela velike odbijače, ki so obdajali vozilo, široko zaščitno letev ob straneh in velika okna, ki so zagotavljala veliko svetlobe v notranjosti. Materiali so bili preprosti, a trpežni, v celoti so bili tudi pralni.
Tudi večja grande panda ohranja simpatičnost
Fiat je omenjeni koncept nadaljeval tudi pri naslednjih generacijah pande. Zdaj je na trg prišla nova različica, ki se v svojem bistvu naslanja na originalen koncept, s pomembno razliko v imenu - grande panda oziroma velika panda.
S 3,99 metra dolžine je za 61 centimetrov daljša od originala, a še vedno cilja na raznoliko strukturo kupcev, od mladih, do družin in upokojencev, ki iščejo prepoznavno kockasto obliko pande v moderni preobleki, s prostorno kabino in enostavno uporabo. Ter po privlačni ceni, zaradi katere so bili narejeni določeni kompromisi – primer, so žarometi, ki so jim inženirji dodali specifično grafiko, le v višje preizkušeni različici "La Prima" pa so v celoti v LED tehnologiji. Pozabite pa na pametne (matrične) funkcije. Avtomobil lahko samostojno preklaplja le dolge/kratke luči.
Kot del koncerna Stellantis si osnovo deli s citroënom C3 in opel frontero, zato je na voljo tudi kot 100-odstotno električni model (test lahko preberete tukaj), ali v našem primeru blagi hibrid s trivaljnim bencinskim motorjem z močjo 81 kW (110 KM) in avtomatskim menjalnikom.
Prostorno in uporabno zasnovana kabina in prtljažnik
O všečni obliki smo že pisali, predvsem pa nam je oblikovno všeč tudi kabina, ki ne prinaša presežkov v uporabljenih materialih, ampak prepriča z modnimi in iznajdljivimi detajli na vratnih oblogah, na glavni armaturni plošči, na sredinski konzoli in tudi na sedežih. Če se komu notranjost avtomobila še vedno zdi dolgočasna, so tu rumene obrobe okoli prezračevalnih odprtin klimatske naprave, okoli sredinskega tunela ali digitalna zaslona, povezani v eno enoto. Najbolj vpadljiv detajl je bambusov predalnik pred sopotnikom. Vsekakor ne gre za dolgočasen avtomobil, pravzaprav je prava poživitev na avtomobilski sceni.
Še bolj kot s podrobnostmi prepriča z uporabnostjo. Veliko je priročnih odlagališč, predalov, predvsem pa je to avto za pet oseb. Tudi na zadnjih sedežih je prostor za kolena in glavo odmerjen velikodušno. Tudi prtljažnik je za tako velike avtomobile volumensko nadpovprečen (412 litrov), vanj smo pospravili dva večja kovčka, letalski kovček in še je ostal prostor za drobnarije. Uporabnost prtljažnika povečuje kockasta oblika in tudi globina.
Upravljanje avtomobila je zasnovano v klasičnem slogu, merilniki, ki ponujajo najbolj bistvene podatke za vožnjo in osrednji zaslon, so digitalni, vendar pa s stališča ergonomije hvalimo, da so stikala za nastavitev klimatske naprave ali ogrevanja ločena in v oblik fizičnih gumbov. Pohvalim lahko, da je bilo mogoče sisteme za omejitev hitrosti in nadzor voznega pasu enostavno izklopiti prek dveh fizičnih gumbov v bližini izbirnika smeri. Del najvišje opreme je bila samodejna klimatska naprava, ki je učinkovito opravljala svojo nalogo tudi v začetnih jesenskih dneh. Pri vzvratni vožnji so bili v pomoč parkirni senzorji in zadnja kamera, ki ponuja zgolj povprečno sliko za današnje standarde.
Varčen blagi hibrid za umirjene voznike
Blago hibridno grande pando je poganjal 1,2-litrski trivaljni bencinski motor. 110 konjskih moči je ob električni pomoči (blago hibridni sklop ima integriran elektromotor z močjo 21 kW, vse skupaj pa dopolnjuje 48-voltna litij-ionska baterija) povsem dovolj, še posebej v mestu, a tudi na avtocesti (največja hitrost je 160 km/h) ne boste obsojeni le na desni vozni pas.
Za prenos moči na cesto skrbi šeststopenjski samodejni menjalnik, ki pa žal nima možnosti ročnega prestavljanja. Pod volanom ni obvolanskih ročic, ki bi lahko vsaj zmanjšale/povečale rekuperacijo električne energije. Poleg klasičnih črk P, R, N in D menjalnik ponuja tudi črko L v korist močnejše rekuperacije. Spremembe so sicer minimalne. Pogonski sklop vsebuje tudi majhno baterijo, katere uporabna kapaciteta je 0,41 kWh in tehta 12,5 kg. Zahvaljujoč njej je speljevanje ali obračanje na parkiriščih potekalo povsem neslišno, le na elektriko. Vožnja na elektriko je možna nekaj 100 metrov, dokler se baterija ne izprazni. To pomeni, da se boste tudi v gneči vozili z odklopljenim bencinskim motorjem.
110-konjskih moči je povsem dovolj za živahno vožnjo v mestu, ni pa to avto za športno vožnjo. Prav zato je blagi hibrid namenjen bolj umirjenim voznikom. Prostornina rezervoarja je 44 litrov, po koncu testa sem odčital povprečno porabo 6,2 litra na 100 km, kar bi moralo zadostovati za nekaj manj kot 700 kilometrov vožnje. Tudi na avtocesti se panda ni izkazala za žejno, saj je bila na daljši vožnji poraba 6,5 l/100 km, v primestni vožnji pa lahko shajate tudi s porabo nekaj več kot pet litrov na 100 kilometrov. Podvozje je prijetno udobno, tudi na slabših cestah nismo imeli pripomb, kljub 17-palčnim kolesom.
Nova fiat grande panda je namenjena vsem, ki iščejo kompakten, a prostoren avto in je eden redkih avtomobilov, ki ga danes s samodejnim menjalnikom dobite za vstopno ceno manj kot 20 tisoč evrov. Glede na ceno, dobro opremljeni testni primerek (samodejna klimatska naprava, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji in parkirni senzorji, samodejni prekop žarometov, brezžično polnjenje mobilnega telefona, gretje sedežev, volana in vetrobranskega stekla … ) je stal 22.190 evrov, lahko avtomobilu odpustimo tudi nekaj pomanjkljivosti ali več uporabljene plastike.
oblikovno vse kul....tehnolosko pa pač zgolj se eno dobro ime uniceno...pač kot to obvlada nardit Stellantis!