Spor med slovenskimi avtoserviserji in zavarovalnicami glede plačila popravil avtomobilov traja že več let. Serviserji že več let opozarjajo, da jim zavarovalnice priznavajo prenizke urne postavke, ki ne sledijo rasti stroškov dela, opreme in poslovanja.
Nezadovoljstvo je v preteklosti že preraslo v konkretne ukrepe, med drugim v zavračanje popravil vozil, zavarovanih pri posameznih zavarovalnicah. A očitno se razmere niso izboljšale. Na okrogli mizi, ki jo je organizirala Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), so serviserji znova opozorili na vse večji razkorak med dejanskimi stroški in priznanimi cenami ter zavarovalnicam očitali izkoriščanje njihove ekonomske moči. Nekateri so celo zaostrili retoriko in pozvali k uporu in v javnost podali sporočilo: Avtoserviserji zahtevajo pošteno plačilo: "Zavarovalnice izkoriščajo svojo ekonomsko moč"
Na okrogli mizi z naslovom: »Kdo v resnici določa ceno delovne ure – avtoserviser, trg ali zavarovalnice? «, so še enkrat opozorili na vse večji razkorak med stroški servisnih delavnic in urnimi postavkami, ki jih priznavajo zavarovalnice. Te na povabilo organizatorjev niso poslale svojih predstavnikov.
Predsednica sekcije Nataša Mikulin je že v uvodu s praznim stolom simbolično opozorila na manjkajočo stran dialoga. Poudarila je, da cena delovne ure ni samo plačilo za 60 minut fizičnega dela, ampak vključuje tudi diagnostiko, meritve, izobraževanje, opremo in predvsem odgovornost za varno vrnitev vozila na cesto. "Ko serviser preda vozilo lastniku, mu ne preda samo vozila, ampak tudi zaupanje," je poudarila. Predsednik OZS Blaž Cvar je dodal, da mora biti dialog med partnerji enakovreden in da mora cena storitve pokrivati vse stroške ter omogočati nadaljnji razvoj delavnic.
Cene priznanih postavk niso realne
Sekretar Sekcije avtoserviserjev Igor Pipan je predstavil rezultate ankete, v kateri je sodelovalo 247 od skupno 389 avtoličarjev in avtokleparjev. Kar 98 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da zavarovalnice ne upoštevajo njihovih cenikov, 96 odstotkov pa jih meni, da so administrativne zahteve zavarovalnic preveliko breme. Devet desetin serviserjev na prošnje za spremembo pogojev poslovanja oziroma urnih postavk ne dobi odgovora. Tretjina jih je sodelovanje z vsaj eno zavarovalnico že prekinila, več kot tretjina pa si tega zaradi svojega ekonomskega položaja ne more privoščiti.
Pipan je opozoril tudi na nesorazmerje med rastjo stroškov in priznanimi urnimi postavkami. Od leta 2010 so se plače v dejavnosti zvišale za 70 odstotkov, industrijske cene in stroški zavarovanja motornih vozil za 51 odstotkov, cene storitev za 33 odstotkov, zavarovalnice pa naj bi priznane cene dela v istem obdobju zvišale le za tri odstotke.
Redni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Jože P. Damijan je naredil analizo podatkov za avtokaroserijska podjetja in ugotovil, da se prodajne urne postavke gibljejo med 51 in 81 evri, mediana znaša 61 evrov. Zavarovalnice pa priznavajo od 27 do 45 evrov, z mediano 34 evrov. Razlika torej znaša 27 evrov na uro oziroma približno 44 odstotkov. Damijan je poudaril, da mora izračun cene izhajati iz dejanskih stroškov podjetja, ne iz pavšalnih ocen ali primerjav s konkurenco.
Kdo naj določi vrednost popravila?
Odvetnik mag. Primož Krapenc, ki se s to problematiko ukvarja že več kot dve desetletji, je opozoril, da pogodba z zavarovalnico ni pravna podlaga za opravljanje servisne dejavnosti. Pri avtomobilski odgovornosti je naročnik popravila oškodovanec, pri kasku pa zavarovanec. Po njegovem mnenju serviserji zato niso dolžni sprejemati pogojev, ki jim jih narekujejo zavarovalnice, če ti ne pokrivajo stroškov poslovanja. Zavzel se je tudi za vzpostavitev neodvisnih cenilnih služb po vzoru DEKRE in TÜV, ki bi škodo ocenjevale neodvisno od zavarovalnice in izvajalca popravila.
Višji sodnik Anton Panjan je ob tem spomnil na sodno prakso, po kateri ima oškodovanec pravico do povrnitve celotne škode in lahko sam izbere servis, ne glede na to, ali ima ta sklenjeno pogodbo z zavarovalnico povzročitelja. Razprava je zajela tudi varnost vozil. Mag. Tomaž Svetina, vodja Sektorja za vozila pri Agenciji za varnost prometa, je poudaril, da mora biti vozilo popravljeno skladno z navodili proizvajalca, z ustreznimi deli in postopki, po končanem delu pa morajo biti opravljene tudi potrebne meritve in kalibracije. Cena popravila ne sme vplivati na varnost. Sociolog, publicist in strokovnjak za mobilnost Andrej Brglez je opozoril, da so sodobni avtomobili zaradi elektronike, senzorjev in asistenčnih sistemov bistveno zahtevnejši, zato bodo za njihovo vzdrževanje potrebna nova znanja in še več zaupanja v serviserje.
Malgaj: »Pogodbe odpovejte!«
Najostreje je v sklepnem delu razprave nastopil Andrej Malgaj, direktor Avtohiše Malgaj. Na podlagi analize podatkov Slovenskega zavarovalniškega združenja za zadnjih devet let je navedel, da so se premije avtomobilskih zavarovanj povečale za 213 odstotkov, izplačane škode za 182 odstotkov, škodni rezultat se je izboljšal za 31 odstotkov, bruto dobiček zavarovalnic iz avtomobilskih zavarovanj pa se je povečal za 278 odstotkov. V istem obdobju naj bi se priznana cena delovne ure zvišala le za 28 odstotkov. Po njegovem izračunu je dobiček zavarovalnic iz avtomobilskih zavarovanj leta 2024 znašal okoli 400 milijonov evrov.
"Zavarovalnice izkoriščajo svojo ekonomsko moč na trgu, zavarovalnice lažejo, zavarovalnice zavajajo. To vsi vemo, tega pa ne upa nobeden povedati," je bil neposreden Malgaj. Kot primer zavajajočih praks je navedel obljube o nadomestnih vozilih za celotno obdobje popravila, medtem ko zavarovalnice stranke ob prihodu v servis preusmerjajo k svojim pogodbenim partnerjem. Njegov predlog je bil jasen: serviserji bi morali pogodbe odpovedati usklajeno. "Če bo 50 odstotkov delavnic odpovedalo pogodbe, kam bodo zavarovalnice vozile avtomobile popravljat?" je vprašal. Priznal je, da bi bili prvi meseci za servise težki, vendar meni, da bi skupen nastop končno prisilil zavarovalnice k pogajanjem.
Brez skupnega nastopa ne bo sprememb
Kot možne poti do rešitve so udeleženci izpostavili skupno zastopanje avtoserviserjev, neodvisne cenitve, spremembe zakonodaje in hitrejše sodno reševanje sporov. Damijan je poudaril, da razdrobljena dejavnost proti koncentriranemu zavarovalniškemu trgu nima zadostne pogajalske moči, zato bi morali serviserji nastopati enotno. Krapenc je opozoril tudi na potrebo po učinkovitejšem uveljavljanju terjatev, eden od udeležencev pa je predlagal, da bi sodišča spore glede plačila popravil reševala v največ dveh mesecih.
Enotnega predloga za rešitev težav na okrogli mizi niso sprejeli, jasno pa je bilo izraženo pričakovanje, da mora OZS okrepiti zastopanje dejavnosti in pomagati oblikovati skupno pogajalsko izhodišče. Osrednje sporočilo razprave je bilo, da zavarovalnice in serviserji niso nasprotniki, temveč poslovni partnerji. Toda partnerstvo ne more temeljiti na enostranskem določanju cen, temveč na preglednih merilih, priznavanju dejanskih stroškov in poštenem plačilu za strokovno opravljeno delo.