Velikokrat vozim sama, in to samo sebe, če odštejem množico raznih časopisov in navlake, ki jo
občasno najdete v mojem avtu. Ko se že usedem na sopotnikov sedež, voznika poznam tako dobro, da ga
mirne duše okrcam (no, mogoče je okrcam premila beseda), če se mi zdi, da ne vozi po pameti. Vsake
toliko pa se na žalost zgodi, da sem sopotnica nekoga, ki mojega nadiranja ne bi razumel na pravi
način. Nekaj deset kilometrov pa ne mislim hoditi peš.
Česa ne želite, ko ste na sopotnikovem sedežu?
Ljudi, ki ne znajo uporabljati ogledal na avtocesti. Si predstavljate, da sedite v
avtomobilu, ki nima stranskih ogledal, namenjeni pa ste na avtocesto? Ko poskušate izvedeti, zakaj
so ogledala stisnjena k avtomobilu, vas prijazno opomnijo, da se da voziti tudi samo z vzvratnim.
Da se, če znaš uporabljati vzvratnega. Ko prideš na avtocesto, kjer se tre prometa, ker je tak dan
in se turisti vračajo domov, se zaveš, da bo to še "zanimiva" (beri: grozljiva) vožnja.
Ljudi, ki zamenjajo cesto za dirkališče. Vsak se je že kdaj vozil po ljubljanski
obvoznici, ko je bilo na njej ogromno avtomobilov in tovornjakov. Vožnja po avtocesti je lahko
udobna, mirna, tokrat pa je bila podobna dirki formule 1. Nekajkrat sem videla zadek tovornjakov
bolj od blizu, kot bi si to želela. Skakanje z enega na drugi pas in nazaj pa je bilo stalnica
mojega "potovanja". Nekateri smo za mrtvi kot že slišali, drugi pa ga preprosto ignorirajo in brez
preverjanja skačejo na prehitevalni pas takrat, ko ni niti za mišji rep prostora. V takem trenutku
zamižiš in čakaš na pok.
|
Razburjanje ne pomaga. Dihaj! © iStockphoto
|
Po taki izkušnji si neznansko vesel, ko izstopiš iz avtomobila v enem kosu. Takrat se svet zazdi neizmerno lep in vse, kar te je še jutro pred tem motilo, postane nepomembno. Za sveto si obljubiš, da se s to osebo nikoli, ampak res nikoli več ne pelješ, pa če gori voda.
