Avto
3 ogledov

Trpljenje sopotnika ali zakaj raje vozim sama

Na sovoznikovem sedežu težko vplivaš na potek vožnje. Žurnal24 main
Se kdaj, ko se usedete na sopotnikov sedež, vprašate, ali boste varno prišli na cilj? Največkrat najbrž ne, saj nas k takemu razmišljanju privede le travmatična izkušnja.

Velikokrat vozim sama, in to samo sebe, če odštejem množico raznih časopisov in navlake, ki jo občasno najdete v mojem avtu. Ko se že usedem na sopotnikov sedež, voznika poznam tako dobro, da ga mirne duše okrcam (no, mogoče je okrcam premila beseda), če se mi zdi, da ne vozi po pameti. Vsake toliko pa se na žalost zgodi, da sem sopotnica nekoga, ki mojega nadiranja ne bi razumel na pravi način. Nekaj deset kilometrov pa ne mislim hoditi peš.

Česa ne želite, ko ste na sopotnikovem sedežu?

Ljudi, ki ne znajo uporabljati ogledal na avtocesti. Si predstavljate, da sedite v avtomobilu, ki nima stranskih ogledal, namenjeni pa ste na avtocesto? Ko poskušate izvedeti, zakaj so ogledala stisnjena k avtomobilu, vas prijazno opomnijo, da se da voziti tudi samo z vzvratnim. Da se, če znaš uporabljati vzvratnega. Ko prideš na avtocesto, kjer se tre prometa, ker je tak dan in se turisti vračajo domov, se zaveš, da bo to še "zanimiva" (beri: grozljiva) vožnja.

Ljudi, ki zamenjajo cesto za dirkališče. Vsak se je že kdaj vozil po ljubljanski obvoznici, ko je bilo na njej ogromno avtomobilov in tovornjakov. Vožnja po avtocesti je lahko udobna, mirna, tokrat pa je bila podobna dirki formule 1. Nekajkrat sem videla zadek tovornjakov bolj od blizu, kot bi si to želela. Skakanje z enega na drugi pas in nazaj pa je bilo stalnica mojega "potovanja". Nekateri smo za mrtvi kot že slišali, drugi pa ga preprosto ignorirajo in brez preverjanja skačejo na prehitevalni pas takrat, ko ni niti za mišji rep prostora. V takem trenutku zamižiš in čakaš na pok.

Razburjanje ne pomaga. Dihaj! © iStockphoto

 
Kolerikov. Rdeče pike dobim, ko opazujem voznike, ki v križiščih trobijo za vsako malenkost. Fantje in dekleta, mi vsi bi radi prišli čim prej na cilj, pa zato ne trobimo vsakič, ko za eno ušivo milisekundo prepozno spelje avto pred nami. In kaj se mi zgodi? Točno to. Sedim poleg človeka, ki je na hupi, še preden se prižge zelena luč in ki ostale udeležence pošilja nekam skoraj ves čas. To, da mi je bilo nerodno, je najbrž samoumevno. Ker človeka ne poznam najbolje, sem seveda tiho in se poskušam čim bolj povleči v sedež, da me kdo ne bi videl ali, še huje, prepoznal.

Po taki izkušnji si neznansko vesel, ko izstopiš iz avtomobila v enem kosu. Takrat se svet zazdi neizmerno lep in vse, kar te je še jutro pred tem motilo, postane nepomembno. Za sveto si obljubiš, da se s to osebo nikoli, ampak res nikoli več ne pelješ, pa če gori voda.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.