Mnogi so bili, ki so dacii po prevzemu francoskega Renaulta pripisovali klavrno prihodnost.
|
PLUS, MINUS
|
|
Plus: Oblika, visoko sedenje, preglednost, enostavna uporaba, cena, zmogljivo
podvozje, enostavno
|
Poglejmo najprej izgled. Ta je povsem primerljiv podobno velikim modelom, tako da sandera ne boste parkirali za stavbo, da vas ne bodo videli sosedi. S terenskim paketom je izgled še bolj dovršen, čeprav boste prijatelje težko prepričali, da gre za terenca. Sandera zaznamuje zaobljen prednji del, postavljen pa je nekoliko višje, zaradi namembnosti, saj je prvotno namenjen trgom z slabše urejenimi cestnimi povezavami. Zadek je prav tako všečen, luči so postavljene moderno – vertikalno, kar botruje k večji odprtini prtljažnika. Manj všeč pa nam je bil gumb za odpiranje prtljažnika, ki deluje kot da avto datira na začetek prejšnjega desetletja. Še najbolj klasičen je sandero videti z boka, kjer se zdi, da je oblikovalcem zmanjkalo zamisli.
Notranjost bo tistim, ki so že sedeli v loganu ali cliu prejšnje generacije kar malo znana, to pomeni trpežno, a malo pretrdo plastiko, enostavna upravljala, ki pa so preveč dvodimenzionalna. Tudi spoji niso primerek filigranske natančnosti, gre pa za povsem konkreten izdelek. Sedeži so bolje tapecirani kot loganovi, trpijo pa še vedno za sindromom prekratkega sedalnega dela. Enak vzorec kot na sedežih se ponovi na vratnih oblogah, obkroža pa jih zadovoljiva imitacija aluminija, ki obkroža tudi večji del sredinske konzole. Volanski obroč ni tako slab, se pa razblini, ko želite najti pravilen položaj za volanom. Voznikov sedež namreč ni nastavljiv po višini, volanski obroč pa po globini. Grajo si še vedno zaslužijo stikala ventilacije, ki so postavljena prenizko in zahtevajo, da voznikov pogled skrene s cestišča, zakriva pa jih dolga prestavna ročica s preveč plastičnim prestavljanjem. Prostora je dovolj tako v prvi kot drugi sedežni vrsti. Prtljažnik je zadovoljivo velik in obdelan, morate pa imeti v mislih, komu je sandero namenjen, in povprečnega uporabnika bo vse to povsem zadovoljilo. Prtljažnik sprejme 320 litrov, v najboljšem primeru je prostora za 1.200 litrov, zadnja klop je deljiva po tretjinah, a z prtljažnim dnom ne tvori ravne površine.
Motor je zgodba zase. 1,4-litrski bencinar sicer predstavlja šibkejšo izbiro, med dvema po konstrukciji zelo enostavnima agregatoma, katerih prednost naj bi bila poceni vzdrževanje in enostavna uporaba. Vseeno pa nas agregat ni prepričal z močjo in navorom, saj se izkaže le pri mestni vožnji, vse drugo mu predstavlja mučenje. Predvsem na hitrih cestah in avtocestah se izkaže za premalo poskočnega, predvsem pri doseganju hitrosti nad 120 km/h. Takrat se vse dogaja zelo počasi, motor pa morate dobesedno priganjati, če želite doseči največjo hitrost, ki znaša 161 km/h, o tovarniško navedenem pospešku, ki znaša 13,0 sekunde pa bi lahko diskutirali ure in ure. Zaradi tega raje posezite po močnejšem motorju, ki smo ga preizkusili na mednarodni predstavitvi v okolici Splita in ta resnično predstavlja boljšo izbiro in ni občutno dražji.
Kar se tiče porabe sandero na testu prav tako ni briljiral, saj se je zadovoljil s slabimi osmimi litri goriva, občutka, da bi šlo z veliko manj, pa nismo imeli. Če vzamemo v zakup, da osnovna cena tega avtomobila z povsem zadovoljivo opremo komaj preseže mejo osmih tisočakov, in se z vsemi oblikovnimi dodatki in dodatki v notranjosti zaustavi pri 9.550 evrih, potem je jasno, da je govora o izdelku, ki bo nadaljeval tradicijo, ki jo je začel logan, pa čeprav sosedovi ob tem ne bodo obmolknili.
