Zvezda nekoč, zvezda danes

Scirocco, legendarni Volkswagnov kupe z začetka sedemdesetih let, se vrača skozi velika vrata. Volkswagen je konceptno različico iroc predstavil na pariškem avtomobilskem salonu leta 2006. Odziv je bil dober, zanimanje veliko, kar je vodilne pri nemškem avtomobilskem gigantu še dodatno spodbudilo k čimprejšnji realizaciji serijske različice, ki je luč sveta ugledala letos v Ženevi.

Večina mlajše generacije, vsaj do letos, najbrž sploh ni vedela, kaj je scirocco ali kako je videti. Za to je deloma kriv sam Volkswagen, ki kljub uspehu scirocca tako v ZDA kot v Evropi po drugi generaciji ni nadaljeval proizvodnje športnega lepotca.



Scirocco, ki so ga razvili pod kodnim imenom type 53, je bil narejen kot naslednik karmann ghie. Da bi privarčevali pri izdelavi in znižali končno ceno novega avtomobila, so se v Volkswagnu odločili, da si platformo izposodijo kar pri golfu. Vseeno je bila večina delov dodelana, vse z namenom zagotoviti športni pridih in športno vožnjo, saj je bil avtomobil v prvi vrsti namenjen mladim in dinamičnim voznikom. Dva avtomobila sta si med seboj delila spredaj umeščeni motor, prednji pogon in konfiguracijo obese ter medosni razmik.

Pod obliko se je podpisal slavni Giorgetto Giugiaro, Volkswagnovi inženirji pa so scirocca pozneje dodelali v zračnem tunelu. Avtomobil so javnosti prvič prikazali na avtomobilskem sejmu leta 1973. Prodajati so ga začeli konec naslednjega leta, v ZDA pa še leto pozneje.



Bazni model je poganjal 1,5-litrski štiricilindrski bencinski agregat, ki je razvil največjo moč 51 kW/70 KM. Avtomobil, ki je tehtal nekaj manj kot eno tono, je od nič do sto kilometrov na uro pospešil v 12,7 sekunde. Leta 1976 so istemu motorju prostornino povečali na 1588 ccm. Leto pozneje so ga oplemenitili z Boschevim sistemom direktnega vbrizga, moč pa povečali na 57 kW/78 KM. Naslednjih nekaj let je bil Volkswagen zaradi strogih ekoloških norm v ZDA prisiljen narediti manjši in šibkejši agregat, iz istega razloga pa je na masi pridobil 50 kilogramov.



Leta 1982 je podjetje iz Wolfsburga predstavilo drugo, rahlo preurejeno generacijo scirocca. Za obliko je bila tokrat zadolžena Volkswagnova oblikovalska ekipa, ki je le "napihnila" in bolj zaoblila linije, ki jih je zrisal Giugiaro. Obdržali so tudi platformo prve generacije, z 0,42 na 0,38 Cd pa zmanjšali aerodinamični koeificient. To je v kombinaciji z novim 1,7 litrskim agregatom moči 54 kW/74 KM pomenilo pospešek deset sekund do sto kilometrov na uro.

Leta 1983 je bil predstavljen 1,8-litrski motor (66 kW/90 KM), meja pospeševanja deset sekund je bila zrušena (9,7 sekunde). Tri leta pozneje je scirocco dobil še dva močnejša motorja: 66 kW z osmimi ventili in motor 16v z 90 kW/123 KM, ki je do sto kilometrov na uro pospešil v osmih sekundah, največja hitrost, ki jo je dosegel, je bila 180 sto kilometrov na uro. V 11 letih proizvodnje so prodali več kot tristo tisoč primerkov druge generacije. Zaradi manjšega zanimanja, predvsem v ZDA, pa se v Wolfsburgu niso odločili za izdelavo naslednika. Zadnje primerke so proizvedli leta 1992.



Po 16 letih zatišja je zavel nov veter. Novi športni kupe predrznih oblik ima visoke cilje. Kako ga bodo sprejeli kupci, pa bomo kmalu videli.