Gorenjska
3277 ogledov

Zelo pomembno je slišati žrtve in ne minimalizirati nasilnega vedenja

nasilje moški ženska pretep lasanje Simbolična fotografija.
Jutri je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Prihodnji teden bosta Center za socialno delo Gorenjska in Društvo za pomoč ženskam in otrokom nasilja Varna hiša Gorenjske v Kranju pripravila strokovni posvet na temo nasilje v družini in odvisnost od odnosov. Eden od sodelujočih na tem posvetu bo tudi mag. Uroš Gradišar, diplomirani socialni delavec, iz Društva za nenasilno komunikacijo. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako delajo z žrtvami nasilja in kako s tistimi, ki se vedejo nasilno.

Društvo za nenasilno komunikacijo deluje že 26 let, v njem je 33 zaposlenih, od teh 24 socialnih delavk, psihologinj, socialnih pedagoginj in strokovnjakov drugih družboslovnih smeri z opravljenim strokovnim izpitom iz socialnega varstva.

Kje deluje vaše društvo oziroma kako se lahko posameznik, ki se sooča s problemi nasilja v družini, obrne na vas?

Izvajamo programe, ki so namenjeni odraslim žrtvam in otrokom z izkušnjo nasilja. Nudimo individualno svetovalno pomoč (osebno, preko elektronske ali navadne pošte, po telefonu, ...), zagovorništvo, spremstvo na institucije, dve varni hiši za ženske in otroke in pet varnih namestitev, svetovalnico za žrtve spolnega nasilja. Te programe izvajamo v Ljubljani in Kopru, seveda pa je možna tudi vključitev iz drugih krajev.

Ukvarjate pa se tudi z nasilneži ...

To je napačna beseda. Ne govorimo o nasilnežih, ampak o osebah, ki povzročajo nasilje. Govorimo o nasilnem vedenju, ki ga osebe uporabijo za to, da nadzirajo, ustrahujejo, ponižujejo, se maščujejo, neprimerno vzgajajo, poškodujejo in ne o nasilnežnih. Vedenje se namreč lahko spremeni, izraz nasilnež pa označuje osebo ...  Po devetih regijah v Sloveniji izvajamo skupinski in individualni program Trening socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje (to pomeni enajst skupin), v Ljubljani pa poleg tega še Trening starševskih veščin (dve skupini) in Skrben oče (ena skupina).

Izvajamo tudi preventivne aktivnosti za preprečevanje nasilja v družini, medvrstniškega nasilja, in sicer preventivne in interventne delavnice za osnovne in srednje šole, predavanja za laično in strokovno javnost, osveščanje o družbeni problematiki nasilja, ...

V naše programe se ljudje vključujejo na različne načine, lahko pridejo sami, lahko pa jih k nam usmerijo oziroma napotijo centri za socialno delo, zdravstvene ustanove, šole, socialne mreže, tožilstvo, sodišča, Uprava za probacijo in zavodi za prestajanje zaporne kazni. Na nas, kot sem že omenil, se lahko obrnete preko telefona, elektronske ali navadne pošte oziroma se oglasite osebno.

Zanima me, kako konkretno izgleda vaše delo. Ali človek, ki se zaveda, da je neprimerno reagiral v določenih razmerah v domačem okolju, pride sam do vas? Ali ga, to je verjetno bolj pogosto, napotita k vam policija in center za socialno delo?

Osebe, ki povzročijo nasilje, najpogosteje v naše programe usmerijo centri za socialno delo, približno četrtino k nam napoti napoti tožilstvo, četrtino pa sodišča. K nam jih usmerijo tudi šole, zdravstvene ustanove, nekaj pa je tudi takih, ki pridejo sami.

Najprej se dogovorimo za termin uvodnega pogovora, nato se lahko posameznik vključi v naš program. Svetovalec ga seznani z različnimi programi in če se odloči za vključitev, podpiše Dogovor o vključitvi. Večina posameznikov se vključi v skupinsko obliko dela. Program traja eno leto in obsega uvodni pogovor, 24 srečanj skupin, dva do tri evalvacijske pogovore in zaključni pogovor.

Dva glavna cilja programa sta prevzemanje odgovornosti za svoje vedenje in večanje varnosti. Vedenje lahko spremenimo, a lahko spreminjamo svoje vedenje, ne pa vedenj drugih. Lahko dajemo informacije, poslušamo, se pogajamo, ne spreminajmo pa vedenj drugih. Na področju nasilja je pomemben koordiniran pristop, zato pri svojem delu sodelujemo s centri za socialno delo, tožilstvom, sodiščem, policijo, probacijo, z institucijami, ki nudijo pomoč žrtvam: vse to pa z namenom večanja varnosti in prevzemanja odgovornosti.

Prebrala sem, da je žrtev nasilja ogrožena še eno leto potem, ko se odloči zapustiti partnerja. V tem času pa se zgodi največ umorov in hudih telesnih poškodb.

Sicer se umori in hude telesne poškodbe dogajajo tudi v času trajanja partnerske zveze, vendar pa tudi drži, da je oseba, ki doživlja nasilje, lahko ogrožena še eno leto po tem, ko se odloči zapustiti partnerja. Po naših izkušnjah včasih to obdobja traja tudi več kot eno leto. V večini tovrstnih primerov žrtev ali neformalna socialna mreža opozarja na ogroženost. Zato je pomembno, da strokovne službe nudijo podporo žrtvi in da z žrtvijo načrtujejo varnost. Povzročitelja nasilja pa po drugi strani opozarjajo na posledice nasilja in ga spodbujajo k sprejemaju odgovornosti. Še vedno je zakoreninjeno prepričanje, da mora žrtev samo zapustiti partnerja, nato pa se bodo stvari same uredile. Žal to ne velja v vseh primerih in se po odhodu ogroženost lahko tudi poveča.

Odgovornost je torej izjemno velika, da se ne umikajo le žrtve v varne hiše ali kamorkoli že, ampak da se "dela" s povzročitelji nasilja ... Po drugi strani pa vas tudi sprašujem o relativizaciji oziroma neprimernem ravnanju okolice: ko žrtev prijavi nasilje v domačem okolju, se velikokrat zgodi, da okolica blaži stvari. Ne da žrtvi ne bi verjeli, da je žrtev nasilja, ampak se nasilje relativizira z besedami v smislu: ta zgodba ima dve plati ... Išče se tako opravičila za nasilje ... Kako to rešujete v Društvu za nenasilno komunikacijo?

V Društvu za nenasilno komunikacijo zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja. Za nasilno vedenje je vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, in nikoli žrtev. Nasilje je vedenje, za katerega je odgovorna oseba, ki ga povzroča, pomeni zlorabo moči in ga ne smemo opravičevati. Res pa je, da se v družbi pogosto pojavlja razmišljanje, kot opisujete, to pa samo pomeni, da je nasilje družben problem in zato je potrebno o nasilju govoriti. Vsak od nas se je v življenju že srečal z nasiljem. Če smo imeli srečo, je to kdo prepoznal.

V večini primerov pa imamo kot družba še vedno dokaj visoko toleranco do nasilja in ga večinoma raje zamenjujemo s konflikti. Ko relativiziramo, se počutimo močne in je način distanciranja in zanikanja izkušnje posameznice oziroma posameznika. Raje se počutimo močne, strah nas je nemoči. Zelo je pomembno slišati žrtve, ne minimalizirati, racionalizirati ali zanikati resnosti nasilnega vedenja. Zato v Društvu za nenasilno komunikacijo osveščamo o problematiki nasilja, dinamiki nasilnih odnosov, izvajamo preventivne delavnice in predavanja.

Pomembno je torej zavedati se, da je nasilje naučeno vedenje in da se ga da spremeniti. Zato je pomembno izobraževati se in raziskovati, od kje nam kot družbi in posameznikom vsa dovoljenja za nasilno vedenje.

Komentarjev 1
  • Avatar Mehičanka76
    Mehičanka76 23:17 24.november 2022.

    Če ženske nasilja nad sabo ne bi dopuščala, bi bilo marsikaj drugače. No in seveda, če bi ustrezne inštitucije delovale tako kot bi morale.