Moralno in pravno odgovornost Debeljaku

	Slovence skrbi samo lastni žep! Bi se Slovenec odpovedal odškodnini, če bi mu država povzročila škodo?

Koliko je izbrisanih, ki še danes nimajo urejenega statusa?
Takih, ki še danes nimajo vrnjenega stalnega prebivališča, je okoli štiri tisoč. Od 18.305, kolikor jih je bilo izbrisanih leta 1992, jih je po moji oceni 14 tisoč spet dobilo dovoljenje za stalno prebivanje in niso več izbrisani, polovica od njih tudi že državljanstvo. Preostala polovica je postopno spet pridobila prej nezakonito odvzeto dovoljenje za stalno prebivanje, a ne za nazaj.

Kaj pa se s temi štiri tisočimi, ki nimajo urejenega statusa, dogaja? So še v Sloveniji?
Tega ne ve nihče! Notranje ministrstvo je leta 2002 izrecno obljubilo, da se bo pozanimalo, kje so ti ljudje, in da bo poskrbelo za ureditev njihovega statusa – pa tega ni naredilo.

Kako se je lahko nekdo brez odločbe ministrstva o povrnitvi statusa znebil izbrisa?
Nekaterim so to omogočile spremembe zakona o državljanstvu leta 2002, vendar je bila ta možnost odprta samo eno leto. Vendar ti niso mogli potem dobiti tako imenovane dopolnilne odločbe o vrnitvi statusa za nazaj, kar pa je nujna pravna podlaga, da lahko nekdo zahteva odškodnino.

Pred letom ste pripravili vzorčne primere odškodninskih tožb. Kaj se je s tem zgodilo?
Po naši vednosti na podlagi našega poziva ni bila vložena nobena tožba. Mogoče dve ali tri, ampak nimamo zanesljivih podatkov. Vložilo bi jih lahko 4.093 ljudi, pa jih ni.

Zakaj ne?
Ker niso vedeli. Tudi če bi vedeli, verjetno nimajo denarja za odvetnike. V društvu nimamo denarja, da bi naredili širšo kampanjo obveščanja, še manj pa za odvetnike – brez kakovostnih odvetnikov pa so odškodninske tožbe že vnaprej izgubljene.

Obstaja kakšen zastaralni rok za vložitev odškodnin?
Zastaralni rok je tri leta. Stališče društva je sicer, da pri tistih, ki odločbe še niso prejeli, zastaralni rok sploh še ni začel teči. Sodišča se sicer s tem ne strinjajo. V štirih ali petih primerih, kolikor jih je prišlo na sodišče brez naše vednosti, so namreč razsodila, da so tožbe prepozne, ker se je zastaralni rok že iztekel. Ampak ti ljudje še niso dobili odločb! Mi smo potem odvetnike v teh primerih poučili o našem videnju in zdaj v pritožbah uveljavljajo našo argumentacijo. En primer je že pred vrhovnim sodiščem. Pripravljeni pa smo iti tudi na ustavno sodišče. Če tudi to ne bo tega rešilo, smo pripravljeni iti na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

Vlada z ustavnim zakonom blefira, javnost pa ji naseda, je kritičen. © Vito Petrovčič

Ampak tam je že ena tožba izbrisanih proti Sloveniji .
Da, za 11 tožnikov so jo vložili italijanski odvetniki, a še pred izčrpanjem domačih pravnih sredstev. V šestih primerih pa ta še niso bila niti sprožena. Osnovno pravilo za vsakega, ki želi iti na ESČP, pa je, da mora prej izčrpati domača pravna sredstva ...

Upanja za pozitivno rešitev tožbe torej ni?
Zelo malo. Dodatno nam možnosti zmanjšuje lanska negativna odločitev ESČP v podobnem latvijskem primeru. Vseeno neko minimalno upanje je, in sicer, ironično, ravno zaradi arogantnega odnosa vlade do odločbe ustavnega sodišča. ESČP bi namreč lahko ugotovilo, da so domača pravna sredstva neučinkovita.

Sedanja vlada je pripravila predlog ustavnega zakona, ki bi rešil to vprašanje, a zanj potrebuje tudi glasove opozicije. Kako vidite ta predlog?
Ta ustavni zakon noče izvršiti odločbe ustavnega sodišča in ne priznava, da je bil izbris nezakonit. To, kar politiki govorijo, da so pripravljeni popraviti krivico le tistim, ki se jim je res zgodila, je navadno sprenevedanje. Krivica se je zgodila vsem 18.305 ljudem, ki so jim takrat nezakonito odvzeli status, ne glede na to, kaj so ali niso naredili pozneje.

Pa je sprejetje ustavnega in ne navadnega zakona prava pot?
Ustavno sodišče ni zahtevalo novega zakona, ampak korekturo starega. Kar pomeni navadni zakon, sprejet z navadno večino, ki jo vlada ima. Vlada pa blefira, da je pripravljena problem rešiti. Če bi bilo to res, bi to lahko že davno naredila, in to brez podpore opozicije, z navadnim zakonom. Tega pa nočejo. Z ustavnim zakonom blefirajo, da bi se s tem izognili presoji ustavnega sodišča. Dva predsednika ustavnega sodišča, Dragica Wedam Lukić in Janez Čebulj, pa sta že javno povedala, da lahko ustavno sodišče ustavni zakon, ki je tak samo po imenu, razveljavi enako kot navadnega. Vlada ve, da se spreneveda, ampak ji javnost žal naseda.

Zakaj po vašem mnenju vprašanje izbrisanih do zdaj še ni bilo rešeno?
Če bi politiki priznali napako, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, bi morali stvari popraviti. Vključno z materialnimi posledicami. Tega pa si nihče ne upa. Tudi današnja leva opozicija je v času, ko je bila na oblasti, mencala in sklepala gnile kompromise z opozicijo.

Če po volitvah zdajšnja leva opozicija pride na oblast, ali verjamete, da se bo to vprašanje rešilo?
Kje pa! Samo delno, kar bi naše društvo pozdravilo. Bolje nekaj kot nič. Nerešene probleme pa bi še enkrat pripeljali na ustavno sodišče.

Kakšna pa bi bila zdaj po 16 letih še poštena rešitev?
Ta je enaka od prvega do 16. leta: priznati, da je bil izbrisanim status vzet nezakonito, jim vrniti status tudi za nazaj in poplačati vso škodo, ki je bila povzročena. Ta je bila ponekod majhna, ponekod velika. Nekateri so bili brezposelni in so izgubili samo možnost iskanja zaposlitve, drugi pa so izgubili službo, pokojnino, zdravje ... Tu pa so odškodnine lahko zelo velike.


Koliko?
Tega pa ne ve nihče. Pri odškodninah za nematerialno škodo je na koncu vedno stvar sodniške ocene. Koliko je vredno uničeno zasebno podjetje, izguba pokojnine, izguba zaposlitve? Pri nezaposlenih pa je škoda težko izračunljiva.

Kdo je kriv za izbris?
Vsi takratni vodilni politiki od prvega do zadnjega so krivi za to, kar se je zgodilo. Moralno in pravno glavni odgovorni v mojih očeh pa je Slavko Debeljak. On je pravno svetoval notranjemu ministrstvu, ki ga je takrat vodil Igor Bavčar. Debeljak je bil celo magister prava in se ne more zdaj izgovarjati, kot se lahko politiki, da so jim pač pravniki rekli, da je vse v skladu z zakonom.

Zakaj je za vas edina prava pot prek sodišč?
Kakšna pa bi bila druga?

Možnost pritiska, kar zagovarja civilna iniciativa izbrisanih aktivistov.
Pritisk na koga?

Na vlado, naj to uredi?
Smešno. Pritisk na vlado izvajaš, ko imaš za seboj veliko množico ljudi, ki lahko z demonstracijami vrže vlado, kot na primer v Ukrajini. V Sloveniji pa je 95 odstotkov ljudi na referendumu leta 2004 glasovalo proti izbrisanim.

Zakaj tako visok odstotek nasprotovanja?
Zato, ker Slovence skrbijo samo odškodnine in lasten žep! Pa bi se Slovenec odpovedal odškodnini, če bi mu država povzročila škodo? Še nisem srečal Slovenca, ki bi v takem primeru rekel: "Eh, to je moja država in od nje ne bom zahteval odškodnine."

Ena od zmot je tudi, da gre za ljudi, ki zahtevajo vračilo državljanstva. Od kod ta zmeda?
Nastanek problema je sicer povezan s pridobivanjem državljanstva. Slovenija je ob osamosvojitvi državljanom republik bivše Jugoslavije korektno ponudila, da brez problemov pridobijo slovensko državljanstvo. Dolgo časa sem tudi jaz mislil, da tega niso izkoristili neuki ljudje, ki niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo. Pozneje pa se je izkazalo, da je tudi večina pozneje izbrisanih prav tako kot drugi ure in ure stala v vrstah za vložitev prošnje. Ko so prišli do okenca, pa jih je uradnik vprašal, kje imajo na primer rojstni list iz Bosne. In če ga niso imeli, so jih nagnali iz vrste – čeprav bi po zakonu morali tudi nepopolne vloge sprejeti in dati rok za dopolnitev. V Ljubljani je to počel znameniti mož brez roke. Ampak to se je dogajalo enako po vsej Sloveniji. To je jasen dokaz, da ne gre za naključne napake posameznih uradnikov, ampak za koordinirano akcijo iz notranjega ministrstva. Torej Slavka Debeljaka. To je bilo zame kaznivo dejanje namerne kršitve pravic neukih strank, ki pa je žal že davno zastaralo.