Kljub rezultatom raziskav, ki kažejo, da so najpogostejše žrtve otroci in ženske, se zakon ne
omejuje le na ti dve skupini, ampak organom in organizacijam ter nevladnim organizacijam nalaga
zagotavljanje pomoči vsem družinskim članom, ki so žrtve nasilja. Družinski člani so po predlogu
zakona vsi ljudje, med katerimi obstaja tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja
za zlorabo moči.
Zakon kot nasilje v družini opredeljuje pet oblik nasilja: fizično, spolno, psihično,
ekonomsko in zanemarjanje (kot obliko nasilja). Pri tem tako žrtvam kot povzročiteljem zagotavlja
strokovno obravnavo, predvideva sodelovanje med institucijami in žrtvam zagotavlja dolgoročno
varnost. Te so po zakonu upravičene tudi do brezplačne pravne pomoči. Zakon opozarja tudi na pomen
dela s povzročiteljem nasilja na centrih za socialno delo in v sklopu nevladnih organizacij.
Predvideva zbiranje podatkov o nasilju v družini in analiziranje pojava, želi pa tudi spodbuditi
žrtve, da si poiščejo pomoč pri različnih organih in organizacijah.
Zakon družinskega nasilja
ne bo odpravil,
lahko
pa
ga zmanjša
|
|
|
Psihično nasilje je včasih celo hujše kot fizično. © iStock |
Dopolnilu je nasprotovala poslanka Majda Potrata (SD), ki je menila, da so v zakonu že zdaj smiselno zajete vse žrtve nasilja v družini, zato bi bilo nesmiselno izpostavljati katerokoli skupino. Tudi sicer so po njenem mnenju v družini nasilju najprej izpostavljene ženske in šele nato otroci. Potrati je pritrdil poslanec Stanislav Brenčič (SLS). Menil je namreč, da otroci niso edine žrtve nasilja v družini.
Na pomen preventive je opozoril Rudi Veršnik (SDS). Veršnik meni, da so mladi razvajeni in nepripravljeni sprejemati odgovornost družinskega življenja. Po njegovih besedah je treba preprečevati slabe odnose, ko pride do nasilja, pa je potreben strokoven pristop. Nekaj razburjenja v razpravi je povzročil poslanec Janez Drobnič (NSi), ki je menil, da zakon stigmatizira moškega, saj naj bi bil označen kot povzročitelj nasilja.
