Magazin
37 ogledov

"Bili smo znanilci urbane kulture"

Panda Saša Despot
Na zagovor smo povabili skupino Panda, ki z jutrišnjim koncertom v Šiški obeležuje 25. obletnico. S tekstopiscem in klaviaturistom Andrejem Pompetom in bobnarjem Damjanom Mulejem smo se pogovarjali o začetkih skupine, številnih menjavah pevk, o njihovih hitih in o tem, kaj bodo fantje počeli čez 10 let.

Kakšna je prazgodovina Pande?
Andrej: Jaz sem imel že pred Pando skupino, ki se je imenovala Predmestje in je bila v jugoslovanskem merilu močan bend. Poleg Leb i sol smo bili na rock jazz sceni glavni akterji tudi mi, Predmestje. Izdali smo štiri LP-je, pri RTB-ju, zanimivo, v Beogradu in ne v Ljubljani, kjer nas niso zagrabili. Po določenem času smo nehali. Jaz sem začel pisati tekste za slovenske pevce in pevke; za Vlada Kreslina, Neco Falk in z njimi na popevkah pobiral nagrade. Popevke me zares niso nikoli zanimale, a se je dalo s tem nekaj zaslužiti.

Koliko? Ste lahko bolj konkretni?
Andrej: Vedno se je dalo z glasbo zaslužiti od predvajanj. Narediti hit v Jugoslaviji je bilo nekaj drugega kot ustvariti hit v Sloveniji. Moj prijatelj je takrat na Ižanski cesti odprl studio Top ten in me povabil, da prevzamem določena producentska dela. To sem počel ljubiteljsko, po poklicu sem nekaj čisto drugega. Tako sem spoznal Suzano Jeklič, ki je bila prva pevka pri Pandi. Najprej smo z njo posneli dva komada, le kje sta zdaj, bi ju bilo zanimivo slišati. Potem mi je prišlo na misel, da sestavim Pando. Člani so prej že igrali ali sploh ne, bili smo mladi, sam pa sem imel že precej kilometrine.

Žanrsko ste se sprehajali po alter popu?
Andrej: Ja, točno tako. Bili smo znanilci urbane pop kulture. Spomnim se, da je na enem nastopu Gušti prišel k meni in mi povedal, da velikokrat premleva, da če ne bi bilo Pande, tudi ne bi bilo prave podstati, iz katere bi zrasel on in ostali slovenski bendi. 

Kako so nastajale skladbe, kar nekaj hitov ste imeli? 
Andrej: Sam sem napisal veliko skladb. Ko se je bendu pridružil kitarist Samo Pirc, je tudi on skladal glasbo. Leta 1999 je napisal hit Sive ceste (besedilo Igor Povše), s katerim je Panda zmagala na Melodijah morja in sonca (MMS). Mi ustvarjamo glasbo na poseben način. Vsako novo sklado najprej skupaj preigravamo, se tipamo, improviziramo. Večina komadov je narejena pri nas tako, da vsak prispeva svoj aranžma za svoj inštrument, ki pa je v kontekstu s celoto. Podoben način so nekoč imeli  Pink Floydi, Roling Stonesi, Beatlesi ... ampak oni so bili že v tej fazi v studiu in sproti snemali, ker so imeli na razpolago denar. Menim, da nas ravno zaradi tega ljudje po nekaj taktih prepoznajo. In rečejo, ja, to je Panda. Tudi če pesmi ne poznajo. To je naša glasbena identiteta. 

Se imate za koncertni, radijski, klubski bend?
Andrej: Zagotovo radijski. Če se po 25 letih še zmeraj sprehajamo po frekvencah, nas tudi redaktorji ocenijo kot kakovosten bend. Naše pesmi se niso postarale. Tudi sami se v dušah in po načinu igranja skoraj ne staramo. 

Panda | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Panda in "prekletstvo" pevk?
Andrej: Z vsako posamezno pevko so nastopili mejniki, ko smo skupaj nekaj na novo naredili. Vse naše pevke (kronološko; Suzana Jeklič, Suzana Werbole, Katja Obleščak, Saša Danilov) so pustile velik pečat, sploh prva pevka, Suzana Jeklič.  Z njo smo posneli hita Daleč stran in Nepremagljivi. V drugem obdobju je mejnik skladba En korak in album v Poznih nočnih urah ter projekt Ectasy. Takrat je bila na pohodu droga ectasy, mi pa smo skozi naslov postulirali, da je naša edina droga glasba. Zmaga na MMS nam ni bila jasna, izbralo pa nas je občinstvo. Spet nov mejnik, naša 15. obletnica. Praznovali smo jo z Laro Baruca, Pijamo, Tuliem, Planetom Groove z Jadranko Juras. In spet nova era, s Katjo Biščak, z njo smo dvakrat uspešno nastopali na Emi. V nekem obdobju se je odločila, da jo življenje vodi drugam, in tako smo se razšli. Pred dobrim letom smo spoznali Sašo Danilov, našo zadnjo pevko (zaradi nove pogodbe, ki jo veže s skupino London, se je Saša od Pande poslovila, op. a.), in z njo posneli songa Ljubezen brez imena in  Kakšno sonce kakšen dan. Veliko so ju vrteli na radijskih postajah, visoko sta kotirali tudi na lestviah ... To so naši mejniki. Naš nov mejnik je 25-letnica, ki je malo mučna, saj se začneš spraševati, kako bo pa v prihodnosti. Tisto, kar nas vodi naprej, je glasba.

Kdo so vaši oboževalci?
Andrej: Prihajajo na naše koncerte, povprečno imamo od 10 do 12 koncertov na leto. Mi smo bolj klubski bend. Na velikih odrih se ne počutimo tako domače.

Vsi teksti so v slovenskem jeziku. Ste se načrtno z jezikom omejili na majhno slovensko tržišče?
Damjan: Tako je naneslo. Naše občinstvo in ciljna publika sta v Sloveniji. 

Kaj pa Jugoslavija, ste kaj odmevali tam?
Andrej: Ne zares. Zavestno smo se odločili, da od glasbe ne bomo materialno odvisni. Od nje smo odvisni mentalno. Ne spomnim se, da bi se kdaj dogovarjali, ali gremo na kakšen koncert v Zagreb. Nikoli nismo bili v trendu, mainstreamu. Bende s sebi lastno identiteto je pri nas možno prešteti na prste. Ugibam, da je naš unikaten zen prav zato cenjen med našimi zvestimi oboževalci. Prav tako nismo nikoli pustili, da bi kdorkoli vplival na nas.


Pandolucija ...
Andrej: V neki fazi svojega obstoja smo v naš zvok vpletli hip hop, ki nam je bil blizu. Tudi jazz nas zelo privlači, ker ni površen. Kitaro na obali lahko igra vsakdo. Glasba je preveč bogato območje, da bi jo gledal skozi ozko špranjo. Nujno je na stežaj odpreti vrata in vstopiti v čudoviti svet glasbe. Tudi zato nas drugi težko igrajo, posnemajo, obdržali smo svoje skrivnosti. 

Novi bendi, komercializacija, prepogosto medijsko enoumje, radijske politike, Sazas. Vas kje od naštetega čevelj žuli?
Damjan: Preproste viže, ki so hit tri mesece, so vse preveč prisotne. Se mi zdi škoda. 
Andrej: Absolutno nas. Komercializacija, površnost na primer. To se zgodi takrat, ko se ne poglabljaš v to, kar delaš, in kopiraš druge. Obstajajo resničnostni šovi: X-factor, Misija Evrovizija,  ki so dober kanal, kjer ljudje, ki si niso upali pokazati, kaj zmorejo, to lahko storijo zdaj. Skozi količino pride ven tudi kakovost. V Sloveniji je dobro, da se je v zadnjih 10 letih razvilo veliko glasbenikov s formalno glasbeno izobrazbo. Sicer so to predvsem jazzerji. Nabor glasbenikov je večji kot včasih. Pogrešam pa ideje, lastne ideje, biti sam svoj. 

Kje vidite Pando čez denimo 10 let? 
Andrej: Imamo še veliko idej, verjetno bomo plavali v glasbenih vodah, če se nam bo dalo. Glasba je zapisana v DNK-ju, zdaj je samo vprašanje, ali bo to še vedno Panda.

Vaš prvi nastop v katedrali Kina Šiške pa nam bo postregel ...
Andrej: Pomembno se mi zdi, da bomo imeli veliko gostov. Z njimi se bomo sprehodili skozi naša obdobja. Sodelujejo Lara Baruca, Darja Švajger, Trkaj, dve naši bivši pevki, Marko Hatlak bo na harmoniki in še in še. Naša glasba bo zvenela skozi različna grla in iskreno se veselimo prvega nastopa v Šiški. 

Lov na pevko je odprt ...
Damjan: Ja, seveda, smo skupina, kjer je vloga vokalistke bistvena. Pesmi so pisane za žensko. Ni še čisto jasno, kako bomo naprej. 
Andrej: Smo zelo odprti za predloge. Če kakšna začuti, da bi ji bilo to fino, naj se oglasi prek naše spletne strani, kjer je kontakt.  Pomembno je, da zna kakšno našo skladbo. Tako bo tudi prišla neposredno v stik s tem, kaj je dejanska realnost pri nas.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.