Bralka: "Privoščljivo se mi je režala"

Sošolka se je na nekem žuru očitno prelevila v zasebno ženitno posrednico (ali pa morda zvodnico) in kot po tekočem traku fantom vpisovala mojo telefonsko številko. Naslednji dan me je na mobitelu čakal kup sporočil neznanega izvora. Z nekim fantom, ki je deloval presenetljivo simpatično, sem celo začela dopisovalsko seanso in si izmenjala kar nekaj sms-ov.

Prišel je trenutek, ko sva se dogovorila za srečanje v živo. Zmenila sva se za popoldansko kavo nekje v središču Ljubljane. Seveda sem po stari navadi spet zamujala, vendar je bila tokrat (kot vedno) krivda zagotovo na strani ljubljanskega potniškega prometa. Zadihana sem pritekla do kavarnice in ga že od daleč zagledala. Širokih ramen, zagorel, z nekaj dni staro brado, kar pa za čuda ni delovalo zanemarjeno, ampak neukročeno in divje. Ustnice polne, pogled oster in hkrati nekoliko zamišljen. Zajela sem sapo. »Kako na vsem svetu mi je uspelo spraviti takega lepotca na zmenek?!« sem pomislila sama pri sebi. Fotografija mi ni poslal, Facebook računa pa tudi ni imel, tako da se pred srečanjem nisem mogla poglobiti v njegove nepremišljene objave, pijanske slike in morebitne spletne zalezovalke. Toda to je bil brez dvoma on, bil je namreč edini moški, ki je pri mizi sedel popolnoma sam in zdolgočaseno strmel predse.

Nisem hotela izgubljati časa s klicanjem in preverjanjem, če imam pred sabo pravo osebo. Planila sem k mizici, iztegnila roko in bleknila prve besede, ki sem jih imela na jeziku. »Živijo, jaz sem Mateja!«

Dvignil je pogled in zmedeno nagubal čelo. Minila je sekunda, dve, jaz pa sem še vedno držala iztegnjeno roko in se počutila kot budalo.

»Ti lahko kako pomagam?« je zažgolel visok ženski glas tik ob mojem desnem ušesu. Zdrznila sem se in pospravila roko. Poleg mene je stala ... barbika, bi bil najkrajši opis. Najraje bi se klofnila. Manekeni pač ne hodijo na zmenke z neznankami. Ozrla sem se okoli sebe in videla fanta, ki se je pravkar vračal iz bifeja proti svoji mizi. Majhen, debel, mozoljav ... plešast?! Ujel je moj pogled in mi pomahal. »Si ti Mateja?« je zavpil preko cele terase.

»Oprostite, zmotila sem se,« sem skoraj neslišno zamrmrala. »In to kar precej,« je posmehljivo prhnila plavolaska. Obrnila sem se in se skrajno ponižano pridružila svojemu pravemu zmenku.

Morda je bil zares skuliran tip, morda bi se v drugačnih okoliščinah odlično ujela. Tako pa sem ves čas samo čutila, kako mi ušesa žarijo od sramu in kako se mi barbika privoščljivo smeje v hrbet. Ob prvi priložnosti sem se opravičila, da se mi nekam neznansko mudi in se izbrisala iz obličja Ljubljane. Očitno bom še kar dolgo samska.