Aki, pred dobrim letom ste nastopili v Cvetličarni in niste bili najbolj optimistični glede ponovne združitve Parnega valjaka. Kaj vas je ponovno združilo?
Aki Rahimovski: Ja, povsem normalno, saj sva v tistem trenutku z Brkom (Marijanom Brkićem, op. a.) predstavljala svoj izdelek, svoje solo albume. Bilo je še zgodaj. V tem obdobju ni šlo za zgodbo o Parnem valjaku. Zdaj pa je niz okoliščin ponovno združil skupino. Ko smo kot gostje nastopili v zagrebškem rock klubu ...
Husein Hasanefendić - Hus: … Je spet kliknilo. To je bilo to. Publika je bila presenečena. In začeli smo se pogovarjati o tem, da bi spet igrali skupaj. To dobro delamo, to nas veseli in 30 let smo igrali. Veste, težko je nehati. Sam vedno pravim, da je to zasvojenost.
Torej vas je tudi publika prepričala k vrnitvi?
Hus: Na neki način, ja. Še posebej njihova reakcija. In možnost, da smo lahko v mesecu dni imeli turnejo po velikih dvoranah, z veliko produkcijo, kjer smo videli odziv publike. Statistika kaže, da je bila to ena najbolj obiskanih turnej, tako da imamo razlog iti naprej.
Koga od svetovnih glasbenikov najbolj cenite?
Aki: Tu je velika izbira, ampak seveda so Rolling Stonesi, Pink Floyd, Led Zeppelin in Beatlesi, s katerimi se je vse sploh začelo. Obstaja veliko skupin, ki
HusTo, da otroci igrajo otrokom in da se dekleta zaljubljajo v pevce in bobnarje, to je površinsko doživetje glasbe. Ko pa se umirijo hormoni, zreli fantje prepoznajo energijo, sporočila, emocije.
zdaj niso več skupaj, pa glasbeniki še vseeno polnijo velike stadione. To so primeri, ki so ''never too old for rock 'n' roll''.
Hus: Pozabil si na Aerosmith. Imamo tudi nove bende, ki so odlični. Hčerka mi je predstavila White Stripes, super so. In Jack White z vsemi svojimi bendi. Fantastična mi je tudi scena, ki je združila rock 'n' roll in hip hop. Veliko je dobre glasbe, a v srcu imamo seveda tisto iz mladosti.
Kaj pa med slovenskimi?
Hus: Nekajkrat smo igrali z bendom Martin Krpan, oni so mi odlični. In seveda Predin. Slišal sem tudi album Siddharte, ki mi je bil všeč.
Aki: Pa Šank Rock.
Kot vi je na turneji zdaj tudi Plavi orkestar. Kakšna je razlika med vami in njimi?
Hus: Prvi njihov album, na katerem so vsi večji hiti, med njimi tudi Suada in Bolje biti pijan, sem produciral jaz. Ko so oni začenjali kariero, smo bili mi že veliki bend. Oni so bili najstniki, ki najstnikom igrajo najstniško glasbo. In ta njihov koncept je nekako ostal skozi leta. V nekem trenutku so bili dober pop rock za takratno generacijo, kar je odlično delovalo.
Katero je prvo pravilo za odličen koncert?
Hus: Aki mora biti spočit (smeh).
Aki: Da smo vsi fit, sproščeni, da nas nič ne skrbi. Naš status nam je omogočil, da ko stopimo na oder in se ugasnejo luči, se začne uživanje. Tako za publiko kot za nas.
Hus: Tudi ko smo igrali pred publiko, ki nas ni poznala in razumela, na primer na Dunaju in v Španiji, so prepoznali energijo, emocije. Tudi če nimajo pojma, o čem pojemo.
Torej se ne bi strinjali z Jasenkom Houro iz Prljavo kazalište, ki je dejal, da je smiselno nastopati le, dokler imaš lase?
Aki: Ne, nikakor. Pričeska ne naredi nastopa. Leta naredijo svoje le na zunanjosti.
Hus: Z rock 'n' rollom smo začeli mladi, a s časom nabrali nekaj let, ki naredijo svoje. Še naprej so ostale želja, volja, znanje in energija. To se v nas ne spreminja, spreminja se le fasada. Če si dober, videz ni važen. To, da otroci igrajo otrokom in da se dekleta zaljubljajo v pevce in bobnarje, to je površinsko doživetje glasbe. Ko pa se umirijo hormoni, zreli fantje prepoznajo energijo, sporočila, emocije.
Aki, kot veliki ljubitelj škampov zagotovo veste, kje so najboljši?
Aki: Veliko je lokacij, tudi v Ljubljani je precej dobrih restavracij. Kar se tiče hrane, smo tu doma. Poznamo vse restavracije po Sloveniji in doma.
Hus: Mi bi lahko izdali gurmanski vodič po restavracijah.
