V zadnji oddaji šova MasterChef Slovenija ni bilo največ prahu zaradi priprave jedi, temveč zaradi načina oblikovanja ekip. Tekmovalci so tokrat sami izbirali, komu se bodo pridružili, zaradi česar je ena od skupin ostala precej manj številčna od preostalih. Prav prizor, v katerem so se ekipe polnile, ena od njih pa je ostajala skoraj prazna, je pri gledalcih sprožil neprijetne spomine in vprašanja o tem, kakšno sporočilo takšno izbiranje pošilja.
V izzivu so nastopile tri skupine. Za vodjo zelene ekipe je bil izbran Ian, vendar sta se mu na koncu pridružila le Gulnaz in Gregor. Zelena ekipa je tako štela tri člane, medtem ko sta imeli preostali dve skupini po štiri tekmovalce. Kljub razliki v številu članov so morali vsi opraviti enak izziv.
Prav način oblikovanja ekip je pri nekaterih gledalcih obudil spomine na šolske telovadnice, kjer so učenci pogosto izbirali soigralce. Eden od komentarjev opozarja, da je bilo takšno izbiranje za marsikoga vse prej kot nedolžno:
"Takšno izbiranje je bilo v osnovni šoli pri športni vzgoji. Grozna izkušnja za tiste, ki so bili vedno izbrani kot zadnji."
Druga gledalka se je ob prizoru vprašala, kakšen zgled s takšnim ravnanjem dajemo mladim:
"Točno to sem pomislila. Kakšno sporočilo pošiljamo mladim s takšnim početjem? Meni tovrstno izbiranje, pri katerem najboljši zbirajo svoje igralce za ekipe, vzbuja negativne občutke."
Nekateri so prizor povezali tudi z lastnimi izkušnjami iz otroštva. Ena od gledalk je opisala, kako močno jo je prizadelo, ko je bila zaradi svojih telesnih značilnosti pri športni vzgoji pogosto izbrana med zadnjimi:
"Jaz sem imela rada telovadbo, a zaradi svoje telesne konstrukcije nisem bila neka športnica. Zato me je zelo bolelo, ko sem bila izbrana med zadnjimi. Kot da te nihče noče, da nisi dovolj dober."
"Lahko bi malo izenačili moči"
Gledalci pa niso opozarjali zgolj na neprijeten občutek, ki ga je lahko povzročilo javno izbiranje. Nekateri so menili, da je bila zaradi manjšega števila članov zelena ekipa tudi tekmovalno v slabšem položaju. V oddaji so morali namreč trije tekmovalci opraviti enak izziv kot ekipe s štirimi člani.
Eden od gledalcev je zato predlagal precej hudomušno rešitev:
"Če bi bili face, bi tej ekipi, ki je itak imela enega manj, po pol ure dodali enega profi kuharja … Da se malo izenači moči in 'zafrkne' tiste, ki so računali, da bodo v močnejši ekipi."
Nekateri pa so dogajanje videli povsem drugače. Po njihovem mnenju se prav v takšnih situacijah pokaže tudi značaj tekmovalcev:
"Lep značaj sta pokazala. Pri takih izzivih se pokaže tudi značaj. In ker v hrano dajemo tudi svojo energijo, bi jaz najraje pojedla njihov krožnik."
Od televizijskega izziva do širše razprave
Čeprav je bilo oblikovanje skupin del televizijskega tekmovalnega formata, je prizor pri delu občinstva očitno odprl precej širšo temo. Za nekatere je šlo predvsem za vprašanje pravičnosti v tekmovanju, za druge pa za neprijeten opomnik na izkušnje iz šolskih dni.
Prav zato so se komentarji gledalcev vrteli okoli vprašanja, ali je javno izbiranje ekip res najboljši način za ustvarjanje televizijske napetosti. Medtem ko takšen format nedvomno pokaže dinamiko med tekmovalci, lahko hkrati razkrije tudi manj prijetne plati skupinske dinamike – od občutka izločenosti do vprašanja, ali so imeli vsi tekmovalci na začetku izziva enake možnosti.
V konkretnem izzivu je bila zelena ekipa številčno šibkejša, zato so nekateri gledalci pričakovali, da bi ji sodniki lahko namenili določeno prednost.
Ne glede na to, kako gledalci ocenjujejo odločitev sodnikov in sam način izbire, je jasno, da prizor ni ostal neopažen. Namesto razprave o jedeh je odprl tudi vprašanje, kako daleč lahko televizijsko tekmovanje poseže v čustva gledalcev – in zakaj lahko na videz preprost izbor članov ekipe pri nekaterih prebudi spomine, ki segajo precej dlje od televizijskega studia.
Vodje skupin bi morale žrebat imena, ne pa da izbirajo. To je bilo res grdo in nepravično!