Magazin > Film & Glasba & TV
7 ogledov

Gremo mi po svoje

Žurnal24 main
Mladi. Morajo se upirati, kadar hoče imeti nekdo vse na špagi.

Na forumu sem prebrala tole šalo: Pride Lidija domov, pa reče mami: “Jaz ne bom več imela mozoljev!!! Pa reče mama: “Zakaj ne?” In Lidija: “Ker ni več placa!!!”

Si sploh še predstavljamo slovenski mladinski film brez Kekca ali sreče, ki se je strgala z vrvice? Torej brez likov, ki želijo biti resnični, čeprav imajo vsi po vrsti že skoraj nadnaravno moč. Se mora današnji najstnik res znajti znotraj jezika, ki ga ne govori več, in ga mora biti strah že zato, ker ga ne razume? Ne, do zunanjih, skonstruiranih strahov je zavzel distanco, še naprej pa se bori s praznino v sebi, z lastnimi strahovi o nesprejetosti, bolj z videzom kot z na videz nepremagljivimi in strah vzbujajočimi Pehtami in Bedanci. Zunaj je svet lahko še tako divji, najstnik pa je v sebi mehak in prepuščen na milost in nemilost pubertetniškim krčem. Zakaj me ne marajo, zakaj težijo, a sem res zinil kakšno butasto, a naj si danes spletem kitke ali bo pri tistem blond bolj vžgalo, če se divje razkuštram. Ma, jaz si bom tale zgornji gumb kar malo odpela … Miha Hočevar te nedolžne dileme kar sleče in punco, no, žensko, vrže v toples. Na šus. Tukaj imate to lepo skrivnost. Košarica tam nekje ... 75 B. Nič kaj sramežljiv pogled. Če sploh ve, komu želi vzbuditi mokre sanje. Saj pravzaprav ni važno komu, pomembno je, da so jo opazili, da si je upala iti malo čez.

Zelo iskreno so se svojim zadregam nasmejali mladi gledalci v portoroškem Avditoriju na premieri Hočevarjevega celovečerca Gremo mi po svoje. V puberteti je včasih dovolj, da se zagledaš, se prepoznaš skozi humor, ironično distanco, in od reda obsedene avtoritete brez besed pobegneš z “Dost' 'mam”. Kam pa zdaj? Kam z vsemi brboti in naivnim uporništvom kot čim dlje, tja v gore, da se utrudiš do onemoglosti, da pozabiš na to prazno, a nadvse moteče vrtenje tam notri.

Skromna fabula na humoren način, ki si ga puberteta tudi zasluži, vzpostavlja prostor za drobne, naivne drznosti in spodmik avtoritete. Puberteta itak nima fabule, ampak je eno samo cefranje zapovedi, nalog, obveznost, bezljanje in umikanje. Mladi se morajo upirati, kadar hoče imeti nekdo vse na špagi. Morajo prerezati to vrvico in ziniti, da se ne grejo več. Kekca je vrvica sicer rešila iz brezna, ker je vzdržala, pes Jakob se je z nje večkrat strgal in naredil kakšno sranje. In če se dresiranemu psu to oprosti, potem se seveda mora tudi vsem, ki se jim leta končujejo na -najst, saj če jim gre kaj na živce, potem je to dresura.

Zato imajo mladi v Hočevarjem filmu drugačni navezi, ki trdno držita. Prizemljeno vezalko na rdečih supergah in zračno vrvično vprego balonov. Ti se zmagoslavno vzpenjajo tja v nebo, kjer se mladostniške zablode zabrišejo. Simbolični konec uporniškega (iz)leta, ko tudi mulci popustijo ob pogledu na osmukane peruti Esmeralde, ki ponazarja, da nad preveč svobode preži nevarnost, pa nosi sporočilnost občutljive duš'ce, zapakirane v nerodno telo najstnika. Zato ga ni boljšega starešine od tistega v podobi izvrstnega, nadvse zabavnega Jurija Zrneca, ki s tem, ko karikira vlogo taborovodje, tudi mladim dopušča, da ga kritizirajo.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.