Magazin > Film & Glasba & TV
18324 ogledov

Jureta Koširja mučila temačna misel

jure košir, simona Planet TV
Jure Košir tudi o noči, ko je udarila Fiona.

Resničnostni šov Exatlon se počasi približuje koncu. Zapomnili si ga bomo tudi po novih voditeljih - Tino Gaber je zamenjal Igor Mikić, Mirana Ališiča pa Jure Košir. Z nekdanjim smučarjem smo na prizorišču snemanja tega zanimivega šova lahko spregovorili nekaj besed o projektu, otrocih in Fioni, ki je nikoli ne bo pozabil. 

Veliko ste doživeli, kljub temu je Exatlon za vas povsem nova dogodivščina.
Res gre za novo dogodivščino. Krasna izkušnja. Rad imam izzive in trenutke, ki te vržejo iz cone obdobja, kar me Exatlon zagotovo je.

Smučanje je individualen šport, Exatlon pa je ekipni šport. Vas ta ekipni duh kaj 'razvnema'?
Ne, za to sem že prestar. (smeh) Bolj me zanima moštveno delo, ki ga opravlja produkcija. Kar se vidi na televiziji, je rezultat dela 200 ljudi v ozadju. To je bilo zame največje presenečenje, a hkrati je to dejstvo zame predstavljalo tudi velik pritisk. Težko je bilo še zlasti na začetku, ko smo tako rekoč iz letala prileteli na prizorišče snemanj. Nenadoma si obkrožen z množico, ki od tebe pričakuje, da boš naredil, oddelal ... Takrat me je malo ’zarukalo’. A o pričakovanjih ne smeš razmišljati, čeprav se vate naselijo nezavedno.

Ste pa iz oddaje v oddajo boljši komentator. 
To sem pričakoval. Vesel sem, da sem se lotil izziva. Najtesneje sodelujem s kreativno producentko Matejo Seničar in Daretom Hriberškom, ki pomaga pri pisanju vsebin. Podobno razmišljava, zato sva se z Daretom hitro ujela.

Ali v raju najdete čas za zabave?
Lani jih je bilo menda več. Ne gre, ne bi bilo profesionalno, saj tempa ne bi zdržal. Včeraj je na primer snemanje trajalo od 12. ure do polnoči. To pomeni, da je bilo treba pokomentirati 40 tekem, 40-krat ob poligonu hoditi gor in dol… Naslednji voditelj se mora vsaj pol leta na delo pripravljati tudi kondicijsko. 

Kako ste se vi pripravljali?
Skušal sem priti v čim boljši kondiciji. V Sloveniji smo tudi že malo vadili komentiranje in govor. Poskušal sem tudi čim bolj razumeti proces dela, kljub temu sem bil presenečen. Sploh Turki, ki vodijo produkcijo, pričakujejo, da bo vse takoj »zalaufalo«. Na kulturne razlike sem se pripravil in si doma dopovedal, da če bo treba čakati, bom pa čakal. Mislim, da deluje. Popolnoma vseeno mi je, ali bomo končali ob peti ali deseti uri … 

Odsotni ste več tednov. Kdo vam v tem času pomaga pri poslovnih zadevah?
Dandanes je možno večino stvari narediti po spletu. Največja težava je, da sem prvič toliko časa ločen od otrok, ki živijo en teden pri meni, en teden pri mami, in od svoje mame.

Kaj vam pomeni to, da vas je v Dominikanski republiki obiskala partnerka Simona? Kaj se je spremenilo? 
Uf, lažje je. S Simono se trudiva skupaj pojesti vsaj en obrok, pomaga mi tudi pri vsakdanjih opravilih ... Nekdo, ki ti je tako blizu, je tudi tvoj najbolj objektiven kritik. 

Vam je dala kakšen nasvet?
Rekla je, naj se pogosteje pošalim, ker sem preresen. Tak pač sem, ne morem biti Igor Mikić."

Kaj pa je rekla, ko je slišala, da ste sprejeli izziv? 
Nekaj v stilu, da bo pripotovala za mano.

Vaši otroci so umetniške duše. Spremljajo Exatlon?
Sin spremlja, je oboževalec. Mislim, da bi se rad preizkusil. Mlajša hči tudi kdaj pogleda. Šport je sicer ne zanima najbolj, v šovu išče drugačno motivacijo – ali ji je kateri od fantov všeč, na primer. (smeh) Ta starejšo pa najmanj zanima. Sicer so zadovoljni z mojim delom, včasih se mi sicer smejejo zaradi oblačil. Tudi jaz sem bil včasih šokiran nad pisanimi srajcami.

Starejša hči je že šla na svoje?
Ja, ima že fanta. 

Kaj na selitev od doma pravi očka?
Super, čim prej. Mislim, da je to za vsakega mladega dobra šola.

Ste se že preizkusili na kakšnem poligonu?
Še ne, se pa bom. Igor Mikić bi se rad pomeril z mano. Ker sem starejši, bom lahko izbral poligon. Ta bo čim bolj tekaški, za na konec pa mu bo dal sestavljanko (z njimi je imel Mikić lani, ko je nastopal v Exatlonu, težave, op. avt.). (smeh)

Kakšen pa je vaš odnos s tekmovalci? Se kdaj znajdete v vlogi očeta?
Ne, do vseh se poskušam obnašati enako, jih spodbujati, a držim distanco. Na televiziji je vse videti lažje. Tukaj, ko sem z njimi, pa opazim trenutke, ko jim je zares težko, čeprav gre za zelo dobre športnike. Veselje jih je gledati.

Je težko ostati nevtralen? Imate kakšnega favorita?
Nekdo mi je rekel, da ima publika občutek, da navijam za rdeče, kar ne drži. Sem nevtralen.

Ste tudi agent za športne talente. Katerega tekmovalca bi vzeli pod svoje okrilje?
Dobro vprašanje. Iščeta se osebnost in nadarjenost, treba je razmisliti tudi, koga je najlažje prodati. Jana Klobaso, ker ima nekaj posebnega. Je lahko tečen, ampak od njega boš dobil nekaj več. V tem tekmovanju res navdušuje. Rojeni 'eksplozivec'. Zanimivi so tudi akrobati. Med dekleti … Pika je simpatična, Lina je res mašina. Zelo je borbena. Ko jo nekdo začne prehitevati, da v peto. (smeh)

Zbirate tudi drese. Kateri dres si želite?
Seveda od zmagovalca.

Kateri dres vam pomeni največ?
Podpisani dres Kobeja Bryanta, ko je še nosil osmico. Sinu visi nad posteljo. Po tej nesreči mu je še bolj zrasla vrednost, a ga ne bi nikoli prodal. Vsega skupaj imam 30 dresov. Pomembno mi je, da se s to osebo tudi osebno srečam in da napiše kakšno posvetilo. Imam tudi dres od Franka Lamparda, Manuja Ginobilija, Anžeta Kopitarja …

Kaj pa od Alberta Tombe?
(smeh) Ne. Še vedno pa sva v stikih.

Razvedelo se je tudi, da od prej poznate mehiškega voditelja Exatlona, ki je v svoji domovini velika zvezda …
Svet je majhen. On je bil športni novinar in je poročal z olimpijskih iger v Salt Lake Cityju. Spomnil se je, da je gledal mojo tekmo. Zelo je zanimiv. Fascinanten je. Njegov rekord je 39 snemalnih tednov zapored. Posneli so tudi po dve ali tri oddaje na dan …

Bi tako kot on vodili več sezon?
Delo mi je v veselje in nikakor mi ni žal, da sem se tega izziva lotil, da pa bi Exatlon postal moje življenje, tako, kot je za tega Mehičana, pa ne …

Vrhunec Exatlona so vedno mednarodne tekme. Ste se med komentiranjem teh počutili drugače?
Tiste tekme so vnele tudi mene. Tako kot tekmovalcem sta zmagi tudi meni ogromno pomenili. Lepo je bilo, ko so me tekmovalci povabili k sebi in smo skupaj proslavili. 

A v Dominikanski republiki ne sije vedno sonce. Doživeli ste tudi orkan … Kako se spominjate tiste noči, ko je udarila Fione?
Prva napoved, ki je prišla pozno popoldan, je bila, da se nam bo orkan izognil. Z ekipo smo se zvečer še zabavali in se šalili na račun Fione, češ, kje je … Nato sem preveril radarske slike meteoroloških postaj in videl, da bo med tretjo in četrto uro zjutraj udarilo po nas. Bilo je, kot bi prišla vojska, kot da letijo bombe. Vse leti po zraku, grozno. Takrat sem bil v hiši sam. Na začetku sem se počutil še OK, ampak ko celo noč ne spiš, te začnejo mučiti misli, kaj če prileti v sobo drevo in se mi bo zapičilo v hrbet. Sam sem bil do 11. ure zjutraj. Ni bilo niti elektrike niti vode ali interneta. Problem je bilo tudi deževje, ki je sledilo vetru. V pol ure se je okoli hiše začelo delati jezero. Vse je priteklo vanjo. Mislil sem, da jo bodo kar podrli. Nato pa so se do mene pribili člane ekipe in me odpeljali v hotel, kjer pa tudi ni bilo najlepše, saj smo bili dva dni brez hrane. Na gorilniku smo si kuhali makarone. Dobil sem sobo, ki je bila vlažna. Vohal si plesen. Grozno je bilo. 

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.