Angleški kultni Christopher Anton Rea, kakor je glasbenikovo pravo ime, je z bendom začel koncert četrt pred 21. uro. Odrska kulisa je bila postavljena v stilu podobe njegove zadnje izdaje (best of albuma z naslovom Still So Far To Go), kitare. Ta primerno zajame umetnikovo bistvo, ki še toliko bolj kot na ploščah pride do izraza na koncertih. Rea in kitara sta namreč eno. Svojo "najdražje" je na odru pogosto menjal.
Chris se je pokazal v dveh vlogah pripovedovalca, tako kitarskega kot pevskega. V vokalnih linijah višine običajno ne spreminja, ampak drži stalno lego. Hitrost in intenziteto spreminja sama glasba, ki ima močan poudarek na improvizaciji. Komadi tako zvenijo precej prirejeno, sploh solo deli.
Videti je bilo, kot da je potreboval čas, da se je odprl pred slovenskim občinstvom. V prvih nekaj komadih je bil osredotočen le na igranje in petje, komunikacije z občinstvom ni bilo nikakršne. Poza je ustrezala začetnemu repertoarju. Koncert je odprl s komadom I Can't Wait For Love. V nadaljevanju smo med drugim slišali tudi Come So Far Yet Still So Far To Go, Josephine, On The Beach in Let's Dance. Sčasoma se je tudi Rea začel odzivati z rahlim poplesavanjem ter zahvaljevanjem v slovenščini. Bluesovsko orientiran zvok je postal bolj energičen, in sicer s komadom Julia. Tik pred koncem se je sprehodil še po cesti do pekla (skozi komad The Road to Hell), ki bi ga lahko označili za višek koncerta. Svetlobna scena s poudarjeno rdečo lučjo je bila po nareku komada skrivnostna in dramatična.
Okoli dva tisoč ljudi je vztrajalo za dodatek in ga tudi dobilo. In to ne da bi Rea zapustil oder.
