Pevka Anđa Marić o hiperaktivnosti, Madžarih in projektu Kisha, s katerim se bo predstavila v Kinu Šiška v torek ob 20. uri.
Same laži (smeh). Nisem plesalka, želela pa sem biti. Za slovensko Femme fatale sem bila nominirana, ampak to je bil dogovor javnosti. Nisem Slovenka, pa še za nobenega moškega nisem bila usodna.
Ste bili tudi kot otrok hiperaktivni?
Imam dva brata, ampak mama pravi, da njiju sploh ni opazila, saj je bilo z menoj več dela kot s tremi otroki, hodila sem na vse možne izvenšolske dejavnosti. Ravno včeraj, ko sem bila v Budimpešti z VJ- Rasto, mi je rekel isto. Vprašala sem ga, kako to misli, in odgovoril je: "Ob osmih sva začela, zdaj je dve zjutraj in še vedno hočeš snemati!"
Kaj sta delala v Budimpešti?
Snemali smo vizualije za Kino Šiška, ki ima eno najboljših dvoran za vizualne in avdioučinke. Pokazali bomo, kaj vse ta dvorana zmore. To bodo seveda pred nami naredili tudi Laibachi, ampak v tem je zdaj fora. Če igraš v Kinu Šiška, potem uporabiš njihove super močne mašine.
Imate madžarske korenine, rodili ste se v Zagrebu …
Mama je Madžarka, doma še zdaj govorimo dvojezično – pol stavka v hrvaščini, pol pa v madžarščni.
Kako ste pristali v Sloveniji?
Zaljubila sem se na modni reviji Levi'sa. Produkcijo so delali hrvaški in slovenski umetniki in tam sem spoznala svojega moža.
Kaj je najbolj zmotno prepričanje Slovencev o Madžarih?
Da imajo grd jezik. Odkar imamo Kisho, ljudje prihajajo na koncerte in rečejo: "Nisem vedela, da govoriš francosko." Odgovorim jim, da je to madžarščna, in potem se čudijo, kako to, saj je jezik drugače grd. Madžarščina sploh ni grda, je zelo melodična.
Za projekt Kisha si črpala navdih tudi pri madžarskih pesnikih.
Tri pesmi sem si izposodila od mojega najljubšega pesnika Adyja Endreja. On je nekakšen madžarski Poe, privlačila sta ga smrt in bolezen. Živel je pred 150 leti na isti ravnici, kjer je rojena moja mama in kjer sem preživljala otroštvo. On je tipičen opis madžarske duše – Madžari so vedri in veseli, ampak globoko v sebi so zelo zelo žalostni in depresivni.
Je to zaradi ravnine?
Zagotovo. Tam ne moreš nikamor pobegniti. Ko je moja prababica kot majhna pobegnila od doma, so jo takoj našli, ker so jo videli, kako je tekla, saj se vidi tudi 40 kilometrov daleč. Poleg tega se Madžari počutijo izolirane tudi zaradi jezika. Generacije same sebe prepričjejo, da je življenje zanič in da nima smisla. V primerjavi z nami so potegnili krajšo tudi v času, ko so prišli Rusi. Do devetdesetega leta so v policiji v Budimpešti obešali politične zapornike. Madžari so prizadeti tudi kot narod.
Imate kaj tega v sebi tudi vi?
Veliko. Globoko v meni je žalost, ampak to sem sprejela kot jin-jang. Madžari temu pravijo žalost zaradi sveta. Žalostna sem, ker je žalosten svet.
Kaj je narobe s svetom?
To, da silijo otroke v šovbiznis. Poglejte Amy Winehouse, Britney Spears, Joss Stone. One bi morale biti zdaj sijoče zvezde, ne pa pri 16 letih. Govorili so mi, da po 30. letu nimam več kaj početi, in mi svetovali, naj pišem tekste, saj sem za oder prestara in z menoj nobena založba ne bo podpisala pogodbe. Nekaj časa sem bila žalostna, potem pa sem ugotovila, da ne želim izgledati kot 20-letnica, ki telovadi na odru. Nastop Beyoncé izgleda kot trening za fitnes. Saj glas ima krasen, je talentirana in fantastična, ampak želi biti boljša od Madonne, ki je stara 50 let. Sicer pa se svet popravlja. Mislim, da je prihodnost v double click generaciji. Mojemu sinu ne bo mogel noben diktator prati možganov, saj bo dvakrat kliknil in preveril, kaj misli njegov kolega iz Južnoafriške republike.
Za katero priložnost vam je žal, da ste jo v življenju zamudili?
Nikoli nisem bila stevardesa. To bi delala najrajši.
Zakaj?
Ker potuješ (obožujem potovanja) in letala se mi zdijo seksi. Sicer nisem nikoli seksala v letalu – verjetno še bom – obožujem tudi uniforme. Ko vidim pilote, vojake, mornarje ali italijansko policijo, mi je to vau.
Tvoj dragi nima uniforme?
Ne, on je mizar.
Kako je nastal projekt Kisha?
Spoznala sem Janeza Dovča in mu omenila, da bi želela delati z njim. Potem sem ga zvlekla k mojemu prijatelju Marku Grabberju, ki živi v Istri blizu Vodnjana, in tisti vikend smo naredili tri komade ter se odločili, da bomo naredili cel album tako – za dušo. Sploh nismo razmišljali, ali se bo to izšlo. Potem je Janez klical super stars glasbenike iz Slovenije, kot so Robi Pikl, ki igra pri Magnificu, Davor Klarić, ki igra pri Šank Rocku, Jani Hace iz Siddharte, in vsem je bilo všeč zaradi madžarščne.
Ste uspešnejši na Madžarskem?
Ne, nisem, tam kariero šele gradim. Imela sem že veliko intervjujev, hodim na radijske postaje, kritike pa so super, skoraj ne morem verjeti, da se mi to dogaja.
Veliko si bila v družbi manekenk. Ali drži, da te nimajo kaj dosti v glavi?
Moja agentka me je nekaj let nagovarjala, naj se udeležim izbora za miss Hrvaške. Tega nisem želela, saj se mi je zdelo, da moram ščititi svoj heavy metal imidž. Nato sem poskušala izdati album skupine FLARE, a ga nisem mogla. Agentka mi je rekla: "Anđa, kako ti ni jasno, da na Hrvaškem zažgejo samo lepotice in nogometaši? Pojdi na izbor in takoj boš dobila založbo." In to se je res zgodilo. Isti album je bil zunaj v enem mesecu. Vsa dekleta, ki so bila takrat na izboru, so bila zelo ambiciozna in sedem jih je naredilo resno kariero.
