Zgodba o vaši skupini ni ravno klasična zgodba, glede na to, da se je zamenjalo kar nekaj članov zasedbe. Ali ste vi sploh skupina ali bolj idealistično gibanje?
Mi smo pravzaprav združenje neuspelih športnikov. Pa tudi v šoli nismo ravno blesteli, tako da nam je preostala samo še glasba. Kot bi rekla Lepa Brena: 'Na faks gre samo tisti, ki ne zna nič drugega početi.' In tako se je v 80-ih začela zgodba naše skupine, leta 1984 smo posneli pri založbi Jugoton prvo ploščo in tako dalje.
Sejo SaxonTo je tako, ko si otrok in plezaš po steni, potem pa skočiš. Obstajajo
ljudje, ki hočejo vse višje in višje, nekateri pa si ne drznejo tako visoko. Tako nekako jaz vidim ta posel. Jaz sem prišel do neke višine, s katere si še upam skočiti. In ni mi pomembno, koliko je visoka ali ni visoka. Čas je sodnik.
Ali je bil novi primitivizem jugoslovanski odgovor na novi val?
Tako nekako. Kot je dejal Bregović, je bil novi primitivzem edini jugoslovanski avtentični odgovor na punk. Glede na to, da so bili jugoslovanski pankerji mulci, ki so si lahko privoščili usnjene jakne in dober inštrument. Mi smo bili res delavski bend. Imeli smo izgled revnih glasbenikov, ampak na iskren način. Nismo namerno trgali hlač, mi res nismo imeli denarja. Enostavno, zgodil se je čudež, nihče od nas ni računal na uspeh. Ljudem je bil všeč ta naš 'vintage' izgled in so verjetno mislili, da je namerno ustvarjen. Niso vedeli, da smo prišli direktno iz garaže v Halo Tivoli.
V kakšnih odnosih ste z nekdanjimi člani – Kusturico, Bregovićem, Dedićem?
V glavnem smo v dobrih odnosih. Čeprav jih večina ne živi v Sarajevu. Tudi ko delamo šolske obletnice, jih ponavadi šest pride iz Sarajeva, 32 pa iz vseh koncev sveta. Srečujemo pa se na javnih prireditvah, kot je Sarajevski filmski festival.
Kako gledate na Kusturico, Bregovića – ali sta to za Sarajevčane res prodani duši?
Hm, to je res težka primerjava. Jaz vem, da meni ni bilo težko preživeti kritične situacije, spet drugim je status državnega umetnika zelo pomemben, prav tako dober honorar. In zato so pripravljeni sprejeti kompromis. Ampak na koncu smo vsi ljudje in jaz res ne morem govoriti o tem, v kakšni situaciji je bil Bregović. Vem, v kakšni situaciji sem bil jaz in kako sem preživel vse to. Vsaka življenjska zgodba je drugačna. Zato jaz ne bi sodil nikogar, zato ker je pobegnil in hotel preživeti.
Davor Sučić - Sejo Sexon
Tudi to je bili povsem naključno in ni bilo izrečeno z neko idejo, kaj bo to prineslo.
Takšna primerjava in takšno razumevanje je značilno za mlajše občinstvo. Kdorkoli pozna zgodovino slovenske in jugoslovanske scene, ve, da so bili Laibach največja skupina ne le v Jugoslaviji temveč v celotni vzhodni Evropi. To je skupina, ki je podobno kot Pušenje analizirala in kritizirala srednjeevropski, birokratski, mehanizirani svet. Na zanimiv način so nam predstavili idejo totalitarnega sveta. Seveda z menjavo članov se spreminja cela skupina. Z novimi ljudmi prihajajo nove ideje. Ne moremo pa pričakovati, da bodo v skupini 30 let isti ljudje. Kar je dobro, spremembe so vedno dobrodošle. Hkrati pa je vprašanje, koliko ljudi bi bilo zadovoljnih, če bi bila skupina 30 let v isti zasedbi in koliko bi nas ljudje še imeli radi, če bi 30 let igrali Zenica blues.
Malo ste se oddaljili od nekdanje kritike političnega sistema, sicer je še prisotna ironija, ampak ni najbolj ostra. Ali so vas izkušnje izučile?
To je različno, na vsakem albumu je drugačna zgodba. Mi se nismo odločili, da moramo nujno kritizirati. Se zgodi, da ustvarimo kakšno tako pesem. Je pa res, da se spreminjamo, vsako leto je drugače. Sicer pa sam nisem suženj družbene angažiranosti in kritike družbe.
Na tem albumu ste sodelovali z Johnom Davisom. Ali je v današnjih časih lažje priti do nekih genijev v glasbeni produkciji?
Mi imamo radi glasbo in radi imamo ljudi, ki imajo radi glasbo. S takimi ljudmi ni težko vzpostaviti stika. V tem svetu se kar dobro znajdemo, malo težje se znajdemo v svetu sponzorjev (smeh). John Davis je umetnik, on je samo želel slišati album. Denar ga v tej zgodbi ni zanimal. Z denarjem ga ne moreš niti prepričati, ker ga zanima glasba. Na srečo v glasbi še obstajajo ljudje, ki niso ' prodane duše'.
Novi album Muzej revolucije spremlja neka določena simbolika. Ali je ta z boljševiško revolucijo zgolj naključje?
Ne, ne. Mi smo namenoma izbrali ta datum. Album pripoveduje o današnjih odnosih ljudi in njihovih težavah: ljudje ostajajo brez delovnih mest, brez strehe nad glavo in zanimivo, da so vsi v nekem stanju pasivnega upora. Očitno je finančni krizi uspelo to, kar totalitarnem sistemu ni. Ljudje imajo kredite in so tiho.
Če bi vi pripravljali razstavo o revoluciji, kaj bi razstavili?
Jaz bi razstavil prvo opremo naše skupine. In razstavil bi vso opremo, s katero so igrali vsi veliki bendi nekdanje Jugoslavije, da ljudem pokažemo, s kakšno opremo smo ustvarjali, snemali in koncertirali.
