"Samo, da gremo ven iz dreka"

Kadar omenimo vaše ime, vsak pomisli na Bregovića – skladatelja filmske glasbe, nekateri na Bijelo dugme, torej rock 'n' roll, spet tretji na ustvarjalca etno glasbe. Kje se vi počutite najbolj udobno?
To je tako kot preoblačenje, malo si v pižami, malo si v trenirki, malo v obleki, malo tudi gol. Tako je tudi z glasbo. Vse to je ista glasba, le v drugi preobleki.

In zase pravite, da ste sodobni skladatelj. A če pogledamo vaše koncerte, vse skupaj zveni precej tribal. Ali morda poskušate združiti ljudsko glasbo s sodobno?

Pravijo, da je glasba prvi ljudski jezik. Nedavno so v Nemčiji našli piščal, staro 30 tisoč let, kar pomeni, da je bila glasba tu, preden smo znali artikulirati besede, preden je imel človek religijo in politiko. Glasba je bila način sporazumevanja s svetom, ki nas je prestrašil. Zato je v glasbi prehajanje tako enostavno. Z glasbo lahko dosežeš stvari, ki jih s politiko, religijo ali govorom ne moreš.

Žurnal24 main

Igrali ste z mnogimi klasičnimi orkestri po svetu, pa tudi z romskimi glasbeniki. S kom je lažje sodelovati?

Najbolje je, če so šolani. Moj prvi saksofonist poučuje na treh akademijah, ampak potem drugi, tretji in četrti so že amaterski glasbeniki. Moj prvi baritonist je končal klavir in bariton, ampak že drugi je amaterski glasbenik. Rad imam to mešanje šolanih in amaterskih glasbenikov. Odigrali smo že 150 koncertov, ampak opažam, da je med njimi še vedno veselje, ko odkrivajo drug drugega kot glasbeniki in si izmenjujejo znanje. Na koncertu lahko zvišate glasnost, jakost, poudarite luči, nikoli pa ne morete poudariti oziroma dodati emocij glasbenikom.

Znani pa ste po sodelovanju predvsem z Romi.

Da. Z njimi rad sodelujem, ker so eklektični po naravi in si sposodijo malo tu, malo tam. Saj tudi sončni zahod pripada meni, tebi, Kitajcu, Francozu, bogatim, revnim ...

Bi lahko na tak način sodelovali denimo z Avseniki?

Pa jaz sem hotel z njimi sodelovati že v času, ko sem bil z Bijelim dugmom. Z njimi sem hotel posneti neko nemško pesem, ki mi je bila všeč. Ampak oni so bili takrat velike zvezde in so bili zelo zaposleni.

Mi lahko vi kot uspešen balkanski glasbenik pojasnite, zakaj slovenski ustvarjalci ne moremo doseči takšnega uspeha?

Vem, kaj želite povedati. Ampak zato pa pri nas ne znajo narediti hladilnika (cilja na Gorenje, op. p.). Ni vam treba znati vsega. No, ne bodite nesramni (smeh). Saj se vam prodajajo hladilniki po celem svetu (smeh).

Vendarle pa imamo priznane umetnike, kot sta Edward Clug in Tomaž Pandur, s katerima ste sodelovali tudi vi.

To je res. Rad sem sodeloval z mariborskim gledališčem, ko je bil Pandur še tam. Potem sva s Pandurjem sodelovala še po Evropi. Prvo, česar se spominjam, je bil Babilon, prekrasna predstava. Mislim, da je bil takrat Maribor med boljšimi gledališkimi mesti v Evropi. Ne vem, kako je danes.

Za Bijelo dugme ste rekli, da je bil rock 'n' roll tedaj edini način, da ste lahko nekaj povedali. Kaj je potemtakem turbofolk? Ali želite preprosto združiti vzhod in zahod?

Mislim, da tudi takrat rock 'n' roll ni bil racionalni proces. To je pač instinktivna reakcija. Spominjam se, da smo imeli takrat v zaodrju trubače, ki so nam igrali, preden smo šli na oder. Oni so igrali samo za nas, da nas motivirajo. To je zame naravni ambient. Jaz sem ulični glasbenik.

Ampak po vseh teh letih in izkušnjah ima vaša glasba zagotovo neko sporočilo in namen ...

Veste, to imajo glasbeniki z zahoda, te neke iluzije o sporočilnosti in želji, da bi z glasbo spremenili svet. Jaz prihajam iz okolja, kjer se ve, v čem je moč. Z enako čarovnijo poskušam jaz spremeniti svet, ampak z manj iluzije. To je kot dolga pot, ki jo je potrebno osvetliti, in vsaka luč je dragocena. Torej vse, kar počne vsakdo izmed nas, je pomembno. Je pa splošno znano, da ljudje iz nekdanjih komunističnih držav nimajo velikih besed in velikih iluzij.

Torej leta 2005, ko ste ponovno nastopili z nekdanjimi člani Bijelo dugme, niste imeli v mislih velikega povratka?

Ma ne, že ko so mi ponujali četrti koncert, sem vedel, da jaz tega ne bi rad ponovno obujal. Ti trije koncerti so bili ravno prav. Izpolnili so moja pričakovanja, tako v alegoričnem kot v človeškem smislu.

Žurnal24 main

V kakšnih odnosih ste danes z nekdanjimi člani? Ste prijatelji?

Ne bi rekel, mi se ne videvamo. Ponovno smo se združili morda zaradi neke nostalgije. Če pogledava Beograd, Zagreb, Sarajevo – tri mesta, ki so nekakšni mejniki, kjer se je zgodila ta grozna vojna, in lepo je bilo videti, da imamo še vedno pesmi, ki jih lahko skupaj zapojemo. To ni bilo nič političnega, ampak človeško. Ljudje so prišli. Ko sem prispel na letališče, sem videl veliko ljudi, ki so šli direktno na koncert. Bijelo dugme je bolj kot zaradi glasbe pomemben zato, ker je poosebljal mali družbeni fenomen v času, ko so bili družbeni fenomeni redko tako glasni.

Potem ste bili tudi vi – člani zasedbe – dobro razpoloženi preden ste šli na oder? Se niste prepirali?

Ne, ne. Nekaj je bilo v zraku. Tudi tisti najbolj neumni so občutili pomembnost trenutka. V Beogradu je bilo menda prodanih 140 tisoč vstopnic, jaz še nisem slišal za tako razprodan koncert. Očitno je bilo nekaj pomembnejšega od koncerta, ljudje so občutili potrebo, da bi bili znova skupaj. Zbrali so se ob nečem, ob čemer so občutili ostanke elegance iz tistih časov. Ampak ne bom iz tega delal posla, ne pade mi na pamet.

Kaj pa z Emirjem Kusturico?

Tudi z njim se ne videvava. Midva sva nazadnje sodelovala leta 1994, pri filmu Underground.

Kakšni se vam danes zdijo njegovi filmi?

Tako kot vsak režiser ima tudi on dobre in slabe filme.

Kaj pa je bilo s tisto medijsko vojno?

Jaz se nikoli ne prepiram.

Vi ste ena redkih oseb, ki v zadnjih letih ob imenu Radovana Karadžića omenja njegovo poezijo. Ali tudi sicer priznavate umetnost kot najvišjo vrednoto?

V zgodovini so znani umetniki, ki so bili 'slabi' ljudje. Kaj nas briga, če je neki umetnik gnoj. To nima veze z njegovim delom. Tudi Kusturica je lahko slab človek, ampak so njegovi filmi lahko kvalitetni. Na žalost je v svetu tako, da mora vedno biti nekdo vzor. Jaz pa se težko znajdem v vlogi, ko moram biti nekomu vzor.

Pa če ostaneva pri politiki, kaj mislite, bo Bosna razpadla?

Mi ne vemo nič. Nimamo informacij. Tudi mene so v šoli učili, da se je svetovna vojna začela zato, ker so ljudje protestirali proti kraljevem podpisu pakta in pri tem vzklikali Bolje grob, nego rob (Bolje grob, kot suženjstvo, op. p.). Potem pa so ponovno odprli arhive britanske obveščevalne agencije in ugotovili so, da je ta fraza izmišljena. Nas je umrlo nekaj milijonov, zato ker je to hotela britanska obveščevalna. S tem želim povedati, da o politiki nimamo pojma in je brez zveze o tem govoriti. Mi smo majhni in z nami se igrajo, kot želijo.

Za koga bi navijali, če bi se v finalu znašli ekipi Srbije in Slovenije?

Joj, zdaj sem v nerodni situaciji. Ker bi moral poleg vsega navijati še za Francijo. Sicer pa vedno za koga navijam, tako mi je tekma bolj zanimiva.

Menite, da bi bilo za Srbijo dobro, da vstopi v Evropsko unijo?

Ja, bilo bi dobro, da vsi vstopimo nekam, samo da izstopimo iz tega dreka (smeh).

Glede na to, da bo vaš prihajajoči album Alkohol znova dvodelna zgodba: Šljivovica i Šampanjac, kaj ste vi bolj – slivovka ali šampanjec?

Ta album je nastal zelo slučajno, ko sem gledal posnetek nastopa v Guči, sem videl, da sem bil fino pijan, in dobil sem idejo, da bi moral posneti album, ob katerem se lahko fino pije. Hkrati sem pa pisal koncert za violino in takrat sem razmišljal, da bi pa ob takšni glasbi človek moral piti šampanjec, ker slivovka res ne paše. Ča pa bi se moral odločiti, priznam, da mi slivovka smrdi, šampanjca pa tudi ne pijem. Glede na to, da izhajam iz rock 'n' rolla, mi je še najboljši viski.