Slovenska publika je nasploh zelo zahtevna, ne samo filmska, tudi gledališka in glasbena. Film v slovenske kinematografe prihaja 1. oktobra, ker se takrat začne študijsko leto, zgodba pa govori o študentki, tako da se to zelo lepo poveže. Jaz in vsi skupaj smo se trudili, da naredimo film o nekih relevantnih stvareh, ki se dogajajo danes, in bi hkrati imel komunikacijo s publiko. Se pravi, da bi ga publika lahko gledala in ga imela rada.
V nekem intervjuju ste povedali, da film govori o tem, da imamo vsi skrivnosti, vsi smo počeli stvari, na katere nismo ponosni. Ste imeli v mislih kakšno določeno situacijo ali osebo?
Ja, v mislih sem imel veliko oseb, saj vedno, ko sestavljaš nek lik v filmu, ta temelji na različnih osebah. Mislim, da to drži skoraj za vse ljudi, vsi smo kdaj počeli kaj v življenju, na kar nismo ponosni.
Zakaj ste se lotili ravno te problematike, ki jo opisujete v filmu?
Začetna ideja je bila, da imamo Slovenci zelo dobro predstavo o samih sebi. Za vse, kar se nam zgodi, so krivi drugi. Tudi prostitucijo običajno enačimo z Ukrajinkami in Romunkami. Zadnje raziskave, ki jih je delal protikorupcijski urad, pa so pokazale, da je bilo med nedavno racijo, kjer so ujeli prostitutke, 70 odstotkov Slovenk. Zato sem dobil občutek, da smo včasih avtorji prisiljeni pometati pred lastnim pragom. V bistvu to ni toliko film o prostituciji kot pa o pohlepu, za katerega mislim, da je generalna karakteristika časa, v katerem živimo. Nihče od nas ni imun na pohlep, vsi hočemo nekaj imeti.
Film je nastajal več kot pet let. Sprva ste načrtovali projekt z naslovom Temna stran zemlje, a ker je ta propadel, ste eno zgodbo iz tega scenarija predelali v Slovenko. Mislite, da bi film požel tak uspeh, če bi ga posneli, kot ste si ga prvotno zamislili?
Ne vem, težko je reči. To je pač propadel projekt in mislim, da so propadli projekti ravno tako sestavni del opusa vsakega režiserja. Tako da sem zelo zadovoljen, da je iz tega nastala Slovenka, ker če ne bi propadel, potem danes ne bi bilo Slovenke.
Kako ste dokončno razvili zgodbo, da je nastala Slovenka?
Predvsem to, da smo se po propadu Temne strani zemlje odločili, da bomo film snemali v Sloveniji. Poleg tega sem se vedno bolj koncentriral na zgodbo, da je ta punca Slovenka, in prebral sem en oglas v Salomonovem oglasniku, kjer je ena punca imela šifro Slovenka.
Na filmskem skladu so vam očitali, da prejšnji scenarij ni dovolj "slovenski", zato ste film poimenovali Slovenka. Kakšen pa bi bil sicer naslov?
Deloma je bilo tudi malo iz tega upora, ker so mi očitali, da ni dovolj slovenski. Ampak potem, ko sem začel razvijati idejo in je padel ta naslov, danes sploh ne razmišljam, da bi naslov lahko bil drugačen.
Glavna junakinja je bila najprej Ukrajinka, potem Bolgarka, nato Bosanka, na koncu je postala Slovenka. Zakaj je zmagala Slovenka?
Zato, ker so Slovenke pač najboljše (smeh).
Kako bi opisali Nino Ivanišin v vlogi Slovenke?
Ko je bila Nina izbrana za vlogo, sem imel na začetku občutek, da se Nina nekako upira temu karakterju. Vedno se je pritoževala, da ona nima s tem likom nič skupnega, da ne razume njenih potez. Potem pa se mi zdi, da je ravno iz te dvojnosti tudi v filmu nastala neka dvojnost, ki je zdaj postala velika kvaliteta tega filma. Cel film temelji na dvojnem življenju, na dvojnem karakterju, na dvojnih odnosih, poleg tega pa mislim, da je Nina izjemno dobra igralka. Prve kritike so zelo dobre, vsi izpostavljajo njeno igro. V slovenskem filmu je malo priložnosti, da igralke pokažejo, kaj res znajo, in mislim, da je Nina to priložnost dobro izkoristila.
Nina, v enem od prizorov visite z balkona v enajstem nadstropju, z glavo navzdol. Kako ste se počutili ob snemanju tega dela filma?
Ko se je približeval ta snemalni dan, smo že vsi vedeli, kaj nas čaka, tako da je bila napetost že malo v zraku. Vsi smo bili v pričakovanju, potem pa, ko se je zgodilo, je bil to eden izmed lepših dni.
S kakšnimi besedami bi vi opisali film?
V bistvu zelo težko govorim o filmu, ker ko sem ga gledala, sem na pol mižala, ker se nisem mogla gledati (smeh). Tako da pravega vtisa jaz nimam. Sama v svoji igri vidim absolutno več napak kot drugi. Če pa sem s čim zadovoljna, sem s tem, da se Aleksandrina zgodba dotakne gledalca, in ko ta zapusti kinodvorano, ima določen občutek o filmu.
|
© Boštjan Tacol |
V čem sta si podobni junakinja filma Aleksandra in Nina, igralka?
Ko sem se videla v filmu, sem ugotovila, da je nekaj paralel. Mogoče karakterne odzivnosti,
saj so v scenariju praznine, ki dopuščajo igralcu, da jih dopolni z interpretacijo. In ravno v teh
vrzelih se mi zdi, da je moj karakter podlaga tej vlogi.
Vas je vloga Aleksandre pritegnila takoj ali ste imeli sprva do nje nekakšno
distanco?
Imela sem težave z razumevanjem tega lika oziroma človeka, kot je Aleksandra. Malo sem imela
odpora do njenih laži, do njenih obračanj, izkoriščanj. Do vsega, kar se človeku upira, ker hočeš
lik imeti za zaveznika in ne za sovražnika (smeh). Imela sem zadržke do prevzemanja te vloge. Med
samim snemanjem pa sem Aleksandro končno začutila.
Vaša igra je dobila odlične kritike. Po sarajevskem festivalu so vsi časopisi pisali, da je
bila vaša igra izjemna. Kakšni so občutki?
Zelo sem vesela, ampak še vedno sem na trnih pred slovensko premiero. Zelo me zanima odziv
slovenskega občinstva, upam pa, da bomo tudi tukaj uspeli.
Zakaj ste se udeležili avdicije?
Za vse avdicije običajno dobivamo vabila neposredno na akademijo (AGRFT), tudi večina mojih
sošolcev in sošolk se je udeležila avdicije. V bistvu sem šla že prej na veliko avdicij, pa sem šla
tudi na to.
Ste od avdicije kaj pričakovali ali ste se je udeležili kar tako, brez
pričakovanj?
Vedno si želiš in upaš, da boš tokrat pa dobil vlogo. Na avdicijo greš s pozitivno mislijo,
ki pa jo vedno spremlja nek dvom. Ampak zmeraj moraš biti pozitivno naravnan.
Imate raje gledališko ali filmsko igro?
V bistvu sem ugotovila, da ni nobene razlike. Med odnosom do igre ni razlike. Tako kot se
odzivaš na filmske situacije, tako se odzivaš tudi na tiste na odru.
