Petega decembra v Slovenijo v okviru svetovne turneje Crazy World prihaja nemška skupina Scorpions, ki že desetletja sodi med najboljše rock skupine sveta. To je prva turneja, na kateri se jim bo za bobni pridružil Mikkey Dee, nekdanji član skupine Motörhead. Skupina obljublja pravi spektakel, s katerim želijo svojim oboževalcem sporočiti, da o pokoju še ne razmišljajo, čeprav so že pred šestimi leti razglasili, da je s turnejami konec. Na srečo so si premislili. Pred koncertom, dan po njegovem rojstnem dnevu, smo se smeli pogovarjati s kitaristom skupine, Matthiasom Jabsom, ki se je izkazal za zelo simpatičnega sogovornika.
Vse najboljše za 62. rojstni dan. Ko pogledam vašo skupino, The Rolling Stones in na primer tudi Red Hot Chilli Peppers, se zdi, da so vsi dobri rockerji že imeli abrahama. So 60. nova 30. in kako bi opisali vpliv zrelosti na vas kot umetnika in na vašo glasbo?
Hvala za čestitko. Strinjam se z izjavo, da so 60. nova 30. (smeh). Skupine, ki ste jih omenili, in tudi druge velike skupine, so začele muzicirati že zelo zgodaj, ko so bili še otroci in ko je bil čas ravno pravšnji za njihovo glasbo. Del te rock družine, ki je razvila oziroma celo izumila to glasbo, ta življenjski slog in celo način, na katerega se izvajajo šovi, smo tudi mi. Zato smo drugačni od skupin, ki šele začenjajo glasbeno pot in uporabljajo elemente, ki so jih razvile starejše skupine. Zato se v tej glasbi počutimo bolj domače, za nas je vse to bolj naravno. Ne skačemo na vlak, za katerega ne vemo natančno, kam pelje. V tem vidim največjo razliko med novimi in starimi skupinami.
Kako to, da v vseh teh letih še niste nastopili v Sloveniji?
V bistvu, ne vem. Ponavadi nam lokalni promoter pošlje ponudbo. Pred tem verjetno razišče, ali je skupina dovolj popularna. Tokrat smo prvič dobili dobro ponudbo iz Slovenije. Vem, da smo vam bili pred dvema letoma zelo blizu. Igrali smo namreč v Trstu. Zelo se veselim koncerta pri vas. Za nas je nastop v državi ali mestu, kjer še nismo imeli koncerta, vedno zelo razburljiv. Občutek, ki ga imamo na odru in ki ga ima občinstvo, ki nas prej še ni poslušalo v svojem mestu, je vedno poseben. Naš zadnji koncert je bil v Los Angelesu. Fantastičen koncert, fantastično občinstvo, ampak tam smo bili že 20-krat. Veš, kako je videti slačilnica. (smeh) Skratka, čeprav noben koncert ni rutinski, je vedno bolj razburljivo, ko pridemo nekam, kjer še nismo bili.
S skupino Scorpions ste zabeležili tako velike uspehe, da so škorpijoni zagotovo vaše najljubše živali …
Mislim, da ne. (smeh) Tega imena se nisem spomnil jaz. Veliko let sem bil jaz edini škorpijon v skupini (horoskopsko znamenje, op. avt.), lani pa se nam je pridružil Mikkey Dee, ki je prav tako škorpijon.
Se za imenom skupine skriva posebna zgodba?
Skupina je bila ustanovljena leta 1965. Bendom iz tega časa je bilo ime The Beatles, The Hollies, The Who … Nekdo se je nato spomnil na ime Scorpions, ki ga razumejo povsod in ga ni treba prevajati.
Ko ste se pridružili skupini, ste verjeli, da boste nekoč tako uspešni?
Ne, niti predstavljal si nisem takšnega uspeha. Skupini sem se pridružil, ko mi je bilo 22 let. Takrat ne razmišljaš dolgoročno, ampak se osredotočaš na to, kar trenutno počneš.
Kdaj ste si prvič rekli: "Uspelo nam je!"?
Leta 1984, ko smo bili v New Yorku in smo prejeli zlate in platinaste plošče. Na glasbenih lestvicah smo tistega leta med top 10 kraljevali več mesecev, turneja je bila razprodana, prodali smo več milijonov plošč in trikrat razprodali Madison Square Garden. Takrat so se nam v ZDA pridružili tudi moji starši. Moja mama do tistega leta ni nikoli letela. Videla sta koncert v New Yorku in tam ostala ves teden. Kljub uspehu me je moja mama na koncu tedna vprašala, kako dolgo nameravam to početi. (smeh) Saj veste, kakšne so mame. Ni verjela, da bo iz tega nastala dolga kariera. Šest semestrov sem študiral pravo, nato pa sem dobil klic. Sedaj poznam več odvetnikov, kot bi jih poznal, če bi bil tudi sam odvetnik. (smeh)
Praznovali ste 50. obletnico obstoja. Vse pa bi se lahko izteklo drugačen, ko je moral leta 1981 pevec Klaus Meine na operacijo glasilk. Kako se spominjate tistih časov?
Klaus je takrat padel v depresijo. Po prvi operaciji ni smel govoriti en mesec. Vse je moral zapisati, kar je bilo zanj in za njegovo ženo težko. Nato je imel drugo operacijo. Podpirali smo ga in mu dali čas za okrevanje. Da je z njegovimi glasilkami nekaj narobe, smo opazili v studiu. Producent je opazil, da Klausov glas zveni drugače. So pa nam njegove težave dale čas, ki ga prej nismo imeli. Vedno se nam je mudilo s snemanjem, saj smo bili omejeni s proračunom in smo morali čim prej na turnejo. Tokrat pa smo imeli čas, da smo skladbe izpilili, zato je album Blackout tudi tako dober. Ko je Klaus lahko spet pel, je bila glasba že posneta in zelo navdihujoča. To je bila pozitivna plat tega prisiljenega odmora.
Wind of Change je vaša najbolj slavna pesem. Kaj čutiti, ko jo po tolikih letih nekako morate zaigrati na odru, in kakšne spremembe bi si vi želeli videti v svetu?
Pesem je povezana s spremembami – padcem berlinskega zidu, razpadom Sovjetske zveze … To so bile pozitivne spremembe. Tudi danes je na svetu veliko konfliktov, zato je ta pesem, ki govori o upanju, brezčasna. Veter se je sicer obrnil in ni več tako poln upanja, kot pred 25 leti. Želel bi si, da ne bi bilo več terorizma, a menim, da se to ne bo zgodilo in da se bomo morali naučiti s tem živeti.
