Magazin > Film & Glasba & TV
5 ogledov

Žižku se je zahvalil za molk

pogled tišine Žurnal24 main
"Tudi, če bo resnica prišla na dan in bo pravici zadoščeno, to ne bo obudilo mrtve in povsem zacelilo rane, ki so nastale v desetletjih, ki sta jim vladala strah in tišina," je na sinočnji premieri dokumentarnega filma Pogled tišine povedal režiser Joshua Oppenheimer, ki se v Indonezijo ne bo več vrnil.

Joshua Oppenheimer je nase in na razmere v Indoneziji prvič opozoril pred tremi leti, ko je izšel njegov dokumentarni film Teater ubijanja, za katerega je prejel številne nagrade in tudi nominacijo za oskarja. V filmu je predstavil člane indonezijskih vodov smrti, ki so v šestdesetih letih pobili milijon ljudi, ki so bili osumljeni komunizma. V Ljubljani je včeraj predstavil nadaljevanje Teatra ubijanja, Pogled tišine, v katerem spremlja Adija, ki je v genocidu izgubil brata. "Prvi film je film o begu pred resnico in o krivdi, drugi pa o ljudeh, ki morajo že 50 let živeti v strahu in tišini,“ je razložil režiser, ki je s filmoma po vsem svetu sprožil debato o krvavi zgodovini Indonezije.

Dobiva grožnje s smrtjo

Določene stvari so se zahvaljujoč Teatra smrti premaknile, a žal ne dovolj. Tudi zato si Oppenheimer želi, da ameriška filmska akademija njegovega novega izdelka ne bi spregledala. "Obeležujemo 50. obletnico pobojev, ki se v bistvu še niso končali, saj so storilci še na oblasti. Sedaj se je izoblikovalo gibanje, ki zahteva resnico in spravo. Morda bi nominacija prisilila vlado, da naredi korak naprej,“ je za Žurnal24 povedal režiser, ki mu zaradi svojega dela grozijo s smrtjo. "Gre v bistvu za opozorila, naj se ne vračam v Indonezijo, zato se tudi ne bom. Se pa včasih bojim tudi v ZDA, ko predstavljam film. Vem, da ni težko najti nekoga s pištolo.“

Genocida še ni konec

Joshua Oppenheimer  | Avtor: Profimedias Profimedias
V Pogledu tišine je v ospredju družina ene od žrtev, ki mora živeti v družbi, v kateri se slavijo morilci njihovega najbližjega. Od storilcev zato želijo priznanje krivde in opravičilo. "Brat pokojnega, Adi, se je želel na vsak način sestati z morilci. Bil sem proti, saj je bilo prenevarno. Še v nobenem dokumentarcu prej se nista srečala žrtev in storilec, ki je še vedno na oblasti. /.../ Adi je upal, da bodo morilci, če jih bo soočil, končno priznali svoje napake in se opravičili, da bi lahko nastopil mir med sosedi. S filmom smo želeli Indonezijcem pokazati, da ta dejanja niso bila herojska in da genocida še ni konec, ker morilci še vedno vodijo državo in se jih vsi bojijo. Še vedno se uničujejo življenja.“

Sočustvuje z morilci

Oppenheimer kljub temu pravi, da mu je spodletelo, če občinstvo v morilcih ne bi videlo tudi "človeka“. "Genocid v Indoneziji ni bil del vojne. Svet je ta genocid proslavljal, zato so morilci zmagali in proslavljali zmago. To je verjetno glavni razlog, da so bili storilci tako odkriti glede svojih strašnih dejanj. Razumeti je treba, da so se hvalili, ker bi bilo zanje priznanje krivde preboleče. Na ta način so upravičevali svoja dejanja, tudi sebi, saj se bojijo svoje slabe vesti. To ne pomeni, da ne čutijo krivde. ravno nasprotno. Menim, da je njihov občutek krivde tako velik, da si ga ne želijo priznati,“ je povedal Oppenheimer in dodal, da se morilci zavedajo, da niso heroji, tako kot tudi Indonezijci, ki jim še vedno ne upajo oporekati.

Snemanje čustveno naporno

Snemanje filma ni bilo lahko. Oppenheimer je hotel najprej posneti Pogled tišine, ker pa je vojska ustrahovala preživele, se je moral režiser najprej lotiti filma Teater ubijanja. Ko se je spoprijateljil z morilci in ljudmi na visokih položajih in še preden so lahko videli prvi film, se je lotil snemanja drugega. Tokrat je bilo lažje, saj je užival podporo oblasti. "Kljub temu smo, ko se je Adi srečal z morilci, sprejeli nekaj varnostnih ukrepov. Čakal nas je avtomobil, s katerimi bi lahko zbežali, na letališču pa v pripravljenosti na evakuacijo Adijeva družina.“

Naporno pa ni bilo le za družino, ampak tudi zanj. "Snemanje filma Teater ubijanja je bilo čustveno zelo naporno, saj sem se moral dotakniti središča človeške bolečine in tudi najbolj nevarne plati človeške biti, pri tem pa nisem smel trzniti. Moral sem se sleči … Z Anwarjem (morilcem iz filma Teater ubijanja, op. avt.)  sem si moral biti čim bolj blizu. Ostati tako dolgo v takšnem odnosu je bilo boleče. Osem mesecev sem trpel za nočnimi morami in nespečnostjo. Snemanje Pogleda tišine pa je ozdravilo moja čustva. Ko potujem po svetu in ta film predstavljam, vidim, da ga občinstvo ne razume kot okno v nek daljni, barbarski svet, ampak kot ogledalo nas vseh. To celi rane. Spoznanje, da sedaj svet priznava bolečino, ki razžira Adijevo družino, pa je katarzično doživetje."

Zahvala Žižku

V odjavni špici filma se režiser poimensko ni mogel zahvaliti vsem Indonezijcem, ki so sodelovali, saj bi bilo to zanje prenevarno. Namesto imen je zato pisalo "anonimnež".  Na seznamu zahval pa se je znašel Slavoj Žižek, ki ga Oppenheimer občuduje, a mu jo je filozof pošteno zagodel. "Ko sem še delal na Teatru ubijanja, sem mu poslal nekaj posnetkov. On je brez moje vednosti o njih govoril na svojih predavanjih. To se je moralo nemudoma končati, saj smo film še snemali in je bila moja ekipa zaradi tega v nevarnosti. Z zahvalo v tem filmu sem se mu zahvalil, da je utihnil."

Komentarjev 2
  • Marija Eržen 09:52 15.maj 2015.

    Se strinjam, Žižek je najbolj pameten in prijazen kadar MOLČI !!!

  • matermila 15:31 14.maj 2015.

    Žižku se tudi jaz že vnaprej iz vsega srca zahvaljujem za molk.Če mu bo uspelo biti tiho vsaj naslednjega pol leta,bo to velik uspeh za ljudi,ki živijo na realnih tleh,pa še moker ne bo nihče.