Današnja družba narekuje hitro življenje, nenadne odločitve ter čim hitrejši in viden rezultat. Vse to se odraža v šoli, kjer se snov tako hitro, kot se jo nauči, tudi pozabi, v medijih, kjer je vedno manj pomembna vsebina, vedno bolj pa hitrost, v razmerjih, ki so zmeraj bolj instantna in kratkotrajna, in ne nazadnje tudi v spolnosti, kjer je cilj čim hitreje priti do vrhunca.
Če vprašamo starejše generacije, nam bodo povedale, da je mladina pozabila na spoštovanje in potrpežljivost. Dva ključna elementa uspešnega razmerja, iz katerih vse izvira. Mnogim nam ni povsem jasno, da zelo verjetno ob sebi ne bomo imeli idealnega partnerja, sorodne duše, s katero bi živeli kot v pravljici. Ne sprejemamo kompromisov in hrepenimo po, realno gledano, neuresničljivih ciljih. Padec na trdna in kruta tla nam podre vse predstave in ga razumemo kot osebni poraz. Da partner ni takšen, kakršno predstavo o njem smo ustvarili v svoji glavi (še preden smo mu sploh dovolili, da se nam predstavi), krivimo njega in vse ostale okoliščine, ne pa svoje bujne in neizmerne domišljije. Od partnerjev pričakujemo preveč, še preden si dovolimo, da ga sploh spoznamo. Ni nam jasno, da ne razmišlja tako, kot smo mislile, da ima drugačne poglede na svet, kot pričakujemo same. Če bi si vzele čas, da moškega spoznamo, do tega verjetno ne bi prišlo.
"Kdaj smo bile nazadnje na zmenku?" se vprašamo v družbi in za odgovorom pobrskamo daleč po spominu. "Tam nekje konec srednje šole." In koliko razmerij smo v tem času imele? Skupaj bi jih lahko naštele kar nekaj. Torej zanemarljivo število zmenkov in ne povsem zanemarljivo število fantov. Nič spoznavanja in kar nekaj zgrešenih zvez. Zmenki niso popularni, mnogim se zdijo trapasti, a glede na rezultate verjetno niso povsem nesmiselni. Če ne drugega, nas vsaj malo upočasnijo v hitrem svetu.
