Hrana namreč. Približno en odstotek populacije trpi za anoreksijo, od tri do pet za bulimijo, 80 odstotkov ljudi s čezmerno težo pa za kompulzivnim prenajedanjem.
V Sloveniji točnih podatkov o številu oseb z motnjami hranjena ni, a je delež primerljiv z drugimi evropskimi državami. Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, pa tudi ortoreksija (obsedenost z zdravo prehrano) in bigoreksija (preokupacija z mišičastim telesom) so duševne motnje, ki jim je skupen nezdrav odnos do hrane, nizka samopodoba in nezavedna želja po samonadzoru.
Vzroki zelo kompleksni
Vzroki za to, da se človek izstrada do smrti ali namerno bruha po zaužitem obroku, so zelo kompleksni, pravi psihiatrinja in psihoteravpevtka dr. Karin Sernec, vodja Enote za zdravljenje motenj hranjenja pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Vzroke, pojasnjuje, delimo na tri velike skupine: prva je biološko-genetska, kamor se uvrščajo denimo nagnjenost k čezmerni telesni teži in osebnostne poteze, kot so perfekcionizem, pridnost in potreba po zunanji potrditvi. Druga skupina so socio-kulturni vzroki, kamor spadajo spremenjene vrednote, pritisk medijev, vitkost kot lepotni ideal... V tretjo skupino spadajo družinski vzroki – neustrezen partnerski odnos, pretirano zaščitništvo ali čustvena hladnost staršev, uporaba hrane kot vzgojnega pripomočka, nasilje ...
|
Dr. Karin Sernec.
|
Simptomi anoreksije so zlasti v poznejši fazi bolezni zlahka opazni, medtem ko je prepoznanje bulimije težavnejše, saj telesna teža ostaja normalna. “Zato se ne ozirajmo toliko na telesne simptome, temveč bodimo pozorni na nenadne spremembe vedenja, čustvovanja, prehranjevalnih in spalnih navad,” opozarja Karin Sernec. Ko ugotovimo, da naš bližnji trpi za eno od oblik motenj hranjenja, mu najprej zagotovimo, da ga imamo radi, da smo opazili določene spremembe in da nas zanj skrbi. “Vsak bo najprej zanikal, da ima težave. Vendar je nujno, da večkrat poudarimo, da nas skrbi zanj, da smo mu pripravljeni pomagati in sodelovati pri strokovni pomoči,” poudarja Sernečeva.
Zdravljenje s psihoterapijo
Ko človek enkrat prizna, da ima težave, in pokaže motivacijo, se lahko začne zdravljenje. Enota za motnje hranjenja, ki jo vodi Karin Sernec, je psihoterapevtsko usmerjena. “To je na nek način edina uspešna metoda, saj ne odpravlja samo simptomov, temveč išče vzroke,”& amp; amp; amp; amp; amp; amp; amp; amp; amp; amp; lt; /em> pravi psihiatrinja. Ko pacient v terapiji prepozna vzroke svoje bolezni, lahko spremeni stališče do njih, nato spremeni svoje vedenjske vzorce in naposled ozdravi.
Pomembna vloga družine
Preprečevanje samega pojava motenj hranjenja se zaradi kompleksnih vzrokov zdi iluzorno. Vendar bi bilo možno marsikaj storiti v okviru družine, ki je po mnenju Sernečeve lahko največji zaščitni dejavnik. “Osnovna preventiva katerihkoli duševnih motenj v adolescenci je dobra samopodoba,” je prepričana. Ta je povezana s tem, da je otrok sposoben izraziti svoja čustva, da mu je to dovoljeno in da zna z njimi živeti. Otroku moramo biti s svojim vedenjem zgled in od njega ne smemo pričakovati nečesa, česar sami ne počnemo. “Motnje hranjenja so ozdravljive in bivši bolniki nam pogosto povedo, da so hvaležni za bolezen, ki so jo preboleli, saj so se naučili svoja čustva prepoznati, poimenovati, jih sporočati ter z njimi živeti. Zdaj imajo bolj polno in kvalitetno življenje,” za konec dodaja Karin Sernec.
Dr. Karin Sernec je strnila nasvete o tem, kako poteka zdravniška pomoč?
- Pogovor. Če opazimo, da ima bližnji motnje hranjenja, se z njim pogovorimo; poudarimo, da ga/jo imamo radi in izrazimo svojo skrb.
- Priznanje. Ko po začetnem zanikanju prizna svoje težave, mu/ji razložimo, katere možnosti za zdravljenje ima, ter mu/ji ponudimo svojo oporo.
- Zdravljenje. Ob motivaciji bolnika in prepoznanju vzrokov se lahko začne pot v ozdravitev.
