Utrujenost, ki ne mine

Če se vam zdi, da se nikakor ne morete znebiti ponavljajočih se bolečin in vas vsak dan pesti nekaj drugega, zdravnik pa vam skorajda ne vejame več, je možno, da bolehate za fibromialgijo.

Trd vrat in pomanjkanje energije. Med najznačilnejše znake fibromialgije spadajo stalne in ponavljajoče se boleče točke v mišicah (še posebej v predelu vratu in hrbta), težave s spanjem in koncentracijo, depresija, občutljivost na mraz, občutek oteklosti v rokah in nogah, glavoboli in prebavne motnje. Ker so simptomi te bolezni precej splošni, jo je težko diagnosticirati in traja kar nekaj časa, da se izključijo ostali možni vzroki za slabo počutje. To predstavlja problem predvsem, kadar zaradi fibromialgije ne morete opravljati službe in potrebujete bolniško, zdravnik pa vam je samo zaradi ''slabega počutja'' ne more dati; pa čeprav so bolečine in ostale težave lahko še kako resne in omejujoče. Testa, ki bi z gotovostjo pokazal, da gre za fibromialgijo, ni, nekaj odstotkov zdravniške stroke pa se, kljub porastu primerov, še vedno oklepa mnenja, da gre za izmišljen pojav. V Sloveniji je diagnosticiranje in obravnava te bolezni še v povojih, obstaja pa Društvo za fibromialgijo, ki prizadetim nudi podporo in informacije.

Vzroke še iščejo, zdravila ni. Krivec za tovrstne težave je še neznan. Sprva so bili zdravniki mnenja, da so težave psihosomatskega izvora in so torej posledica psiholoških stisk posameznika, a so kasneje to teorijo ovrgli. Danes se stroka najbolj nagiba k temu, da fibromialgijo povzročajo spremembe v kemičnem in hormonalnem ravnovesju v telesu, ter motnje v delovanju centralnega živčevja. Bolezen se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju, čeprav je najpogostejša med ženskami v menopavzi. Ker vzroki za pojav fibromialgije niso znani, tudi zdravila zanjo še ni. Bolečine in duševno stisko lahko omili razgibavanje, hoja, kopanje v topli vodi ali topli obkladki, ter psihološka pomoč. Za fibromialgijo je tudi značilno, da se pojavlja v valovih, kar pomeni da mesecem težav lahko sledijo meseci skoraj normalnega življenja. Bolnik se mora torej naučiti živeti s simptomi in jih lahko poskusi le lajšati, kadar je to mogoče.