Magazin
8 ogledov

Ne štejejo zgolj človeška življenja

Na naših cestah beležimo več tisoč povoženih divjih živali na leto, v številko n Žurnal24 main
Čeprav so policisti ob prehodu v pomladni čas opozarjali na varnost v prometu, pozornost na motoriste in številne druge nevarnosti, je črna kronika nenehno širila vesti o krvi na naših cestah.

V toplih pomladnih dneh pa so temperature prebudile tudi številne živali, ki sobivajo v našem okolju in na katere tolikokrat pozabljamo. Vsak dan je na cesti mogoče opaziti povožene živali. Odvisno sicer, po katerih cestah pogosteje vozite, vendar skoraj ne mine dan, da ne bi povozili vsaj ene živali.

Regionalne ceste
Prometni znak, da je v bližini divjad, vam vsekakor ne pove, kdaj boste naleteli nanjo. Zato je nujno upoštevati tudi predpisano omejitev hitrosti. V Sloveniji namreč beležimo prek šest tisoč povoženih divjih živali na leto. Trk je za žival največkrat usoden, prav tako nastane materialna škoda na vozilu, redkost pa niso niti žrtve med udeleženci. Med živalmi so največkrat žrtve srnjad, jelenjad, damjaki, gamsi, mufloni pa tudi divji prašiči in medvedi.

 

Kolumnistka

izraža lastna mnenja, ne mnenj uredništva.

Avtoceste
Sama sem na cestah že videla povožene zajce, mačke, pse, žabe, kune, lisice ... in šokantno je, da je na cestah čedalje več povoženih ptic. Najhuje pa je, da so nekateri vozniki tako neobzirni, da po trku z živaljo ne očistijo cestišča. Jasno, da je za to pristojna veterinarsko-higienska služba, ki jo je o trku ali pa zgolj o povoženi živali treba obvestiti, vendar zakon določa, da je povoženo žival treba vsaj umakniti s cestišča. Črna kronika namreč beleži tudi primere, ko se je voznik želel izogniti povoženi živali in pristal na bližnjem travniku, pri tem pa utrpel telesne poškodbe. Večkrat se sprašujem, ali je za povoženo žival kriva tudi hitrost.

Nikoli ne bom pozabila prijatelja, ki je razlagal o tem, kako je povozil mačko. Ko je razlagal, je bil vidno slabe volje in kazal je občutek obžalovanja. Vem, da mu ni bilo vseeno, tudi z nekega duhovnega stališča, a vseeno sem ga vprašala: "Ja, koliko pa si vozil?" in odgovoril je, da ne dosti. "Ni bilo sto." Žival je povozil na lokalni cesti, kjer je omejitev 50. Ne trdim, da bi, če bi vozil po omejitvi, žival prej opazil. A vendarle, pri nižji hitrosti je tudi zavorna pot krajša.

V zadnji kolumni sem pisala o cestnih trasah in prejela komentar, "da moramo študentje (ne vem, zakaj ravno študentje) bolje premisliti, preden se tako vehementno (spoštovan moj/a, kaj pa je tako vehementnega?) razpišemo o podobni tematiki". Vendar se bom znova vrnila k načrtovanjem cestnih tras, saj te najbolj posegajo v življenjsko okolje divjih živali. Uničijo jim prehrambeno, paritveno in tudi selitveno pot. Nisem gradbenica in nisem biologinja, a vendarle v 21. stoletju obstajajo številni načini reševanja različnih problematik, ni vrag, da ne bi rešili tudi te. In nisem Jadranka Juras, ne pišem tega zato, ker se mi živali smilijo.

Kot sem omenila, je trk z živaljo lahko usoden tudi za človeka. Vseeno pa bi bilo vredno premisliti tudi o teh bitjih, ki nimajo "prava glasanja". Konec koncev smo ljudje tisti, ki z arhitekturnimi in družbeno-kulturnimi podvigi posegamo v njihov habitat. Mati narava nam vrača naše predrzne napake, mogoče nam bodo tudi živali. Jasno, ne v obliki poplav, potresov in cunamijev. Mogoče nas bodo enkrat za vselej zapustile. Ali kot pravi Chris Rea v eni izmed skladb: "This ain't no technological breakdown, this is the road to hell."

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.