Pogum ljubezni

In koliko čisto zaresnih ljubezenskih zgodb se začne zaradi preveč popitih kozarčkov? Koliko parov, ki so skupaj že celo večnost (in so že odkljukali ali pa bodo kmalu celo otroka, hišo in še psa), poznate, ki so se sparčkali popolnoma brez "opogumljevalca" alkohola? Najbrž ne veliko, saj je pogumnežev, ki si upajo brez kakršnekoli pomoči vstopiti v pokrajino velikega ljubezenskega tveganja, zares malo. Dovolj mučno je že dan po prvem skupaj preživetem in z alkoholom podkrepljenem večeru ali noči. Poklicati, napisati sporočilo ali storiti kaj drugega komunikativnega ali raje nestrpno čakati, da to naredi on? In če ne bo? Mu je zmanjkalo poguma ali mu pač ni do tega? In koliko ljubezenskih zgodb se sploh nikoli ne začne, ker nihče od obeh ni dovolj pogumen, da bi si ukazal narediti prvi korak? Koliko priložnosti spustimo iz rok, ker si ne upamo niti dvigniti pogleda in pozdraviti?

Razbijanje glave z razmišljanji "kaj bi bilo, če …" nima veliko smisla. A nekaj smisla vseeno je. Slej ali prej postane jasno, da zavrnitev v bistvu ne bi bila tako zelo grozna. Pa kaj, če bo rekel ne. Za precej bolj nadležno se skoraj vedno izkaže prepozno glodanje v glavi v stilu "mogoče bi bila to lahko ljubezenska zgodba našega časa". Ali vsaj najbolj vroča ljubezenska zgodba tega tedna v naši ulici. Pa bo naslednjič zares drugače? Bo poguma zadosti ali sledi še ena neprijetna kapitulacija v odločilnem trenutku? Vsi, ki so si srečno upali, bi zatrdili, da se ne splača biti strahopetec in da ni tako težko, kot je videti. Čez nekaj blaženih mesecev pa je vse skupaj samo še spomin, ki se mu nasmehnete v glavi. Z neznansko neprijetnimi prvimi trenutki je najbrž za nekaj časa konec. Če pa spet pridejo, naj pride tudi pogum.