Pa čeprav sem se v vsakem tistem osladno popolnem trenutku vedno znova zavedala, da je vse skupaj
preveč filmsko, da bi bilo resnično. Na kar sta me – če že ne vse prej našteto – vsekakor spomnili
kakšni dve, tam nekje pod milim nebom odvečno izrečeni besedi korenjaka, ki sem ga spoznala navadno
šele nekaj dni prej. Ampak človek se lahko odloči, da bo vsaj za hip verjel tudi tej neresnici, saj
se odlično prilega scenariju, v katerem igra tako želeno glavno vlogo. In se nato končno prepusti
neverjetnemu neresničnemu trenutku ...
Če torej uspeš omejiti svojo naivnost na minimalno točko, je poletna romanca doživetje, ki bi
ga bilo škoda zamuditi. Ponuja tisto, kar je v zvezi človeku prevečkrat odvzeto: popolno spontanost
in popolno svobodo. Brez pričakovanj, brez obveznosti in brez polaganja računov. Vse, kar je, je
tukaj in zdaj. Tudi za tisti dve zgoraj omenjeni besedi velja enako – obstajata samo v tistem
trenutku, ko sta izrečeni. Naslednji dan ju morje največkrat odnese s prvo plimo. Žalostno? Niti
najmanj. Kaj pa bi v takem scenariju človek s tema dvema besedama? Kar je pomembno, je le tisti
občutek, ki ti je za nekaj časa omogočil življenje na planetu, kjer ljudje ne hodijo po tleh, ampak
letijo. Na planetu, kjer je vse odeto v rožnate barve. (Zgolj) dragocena izkušnja.
Tistima dvema besedama pa dovolite zares blizu samo takrat, ko vam jih izreče tisti nekdo, za
katerega ste prepričani, da ne bo odšel z jutranjo zarjo. Tistemu, ki ga pogledate in v njem
zagledate svoje življenje, ne barve njegovih modrih oči, ob katerih se vam zašibijo kolena.
Tistemu, ob katerem vas bo celo svoboda začela dušiti. Šele, in samo takrat, mu odvrnite enako –
ljubim te! Poletne romance so navadno preveč zelene, da bi se kitile s tem prestižem.
28
ogledov
Poletna romanca – zakaj pa ne!
Kombinacija omame soparne noči, ples metuljev v trebuhu, dotik vlažnega morja in okus slanega poljuba je vaba, v katero sem sama nekajkrat ugriznila.