Magazin
617 ogledov

Porodna kalvarija naše bralke

porod Shutterstock
Moja porodna zgodba ni navdihujoča oziroma takšna, da bi vzbujala občutke "O, kako lep porod". Nasprotno, svoj prvi porod sem doživela kot travmo, ki je gotovo nikoli ne bom pozabila.

To seveda ne pomeni, da ne mislim več imeti otrok, toda prepričana sem, da bi moj porod v drugačnem okolju lahko potekal popolnoma drugače. Verjamem, da v tem občutenju nisem edina.

Moje težave so se začele že v nosečnosti, saj sem v petem tednu nosečnosti začela krvaveti. V bolnišnici so mi predpisali hormonsko terapijo, po kateri sem se počutila zelo slabo, kot bi nekako izgubila stik z nosečnostjo. Kljub prepričevanju ginekologinje in okolice, naj s terapijo nadaljujem, sem se odločila nasprotno. Da, takšna sem, pripravljena sem se upreti zdravnikom in jim ne slepo slediti, saj bolj kot njim zaupam naravi. Če mi je otrok namenjen, se bo nosečnost obdržala, če ne, se bom pa pač morala sprijazniti s tem žalostnim dejstvom. Svojemu šest tednov staremu otročku sem napisala pismo, v katerem sem mu povedala, kako zelo si ga želim, kako zelo ga že imam rada, toda če še ni prišel čas za moje materinstvo, bom tudi to sprejela. Ko sem pisala pismo, sem jokala, zaprla sem oči in začutila, kako me okrog vratu objema otroček z zlatimi laski. Vedela sem, da sem se pravilno odločila. Dva dni potem sem prenehala krvaveti. Težav v nosečnosti pa še ni bilo konec. Na dnu posteljice se je pojavil hematom, in ker sem Rh negativna, sem zaradi nevarnosti imunizacije (da bi moje telo začelo zavračati Rh pozitiven plod) prvo polovico nosečnosti morala preležati. Ne glede na to sem se na porod in materinstvo želela dobro pripraviti, predvsem pa sem si želela naravni porod, za katerega me je navdušila Ina May Gaskin v knjigi Modrost rojevanja. Dokler nisem prebrala njene knjige, sem bila namreč prepričana, da je porod najbolj boleča izkušnja v življenju, ki jo ženska pač mora "dati čez", če želi imeti otroka. Z možem sva se udeležila delavnic Pričakujem otroka Združenja Naravni začetki, skupaj prebirala literaturo in vedno bolj spoznavala, da bo v slovenski porodnišnici težko roditi naravno. Toda odločila sva se, da se ne dava, da si bova izborila svoje pravice. Tako je korak za korakom nastajal najin porodni načrt, ki sva ga sestavila s pomočjo Wagnerjeve knjige Moj porodni načrt.

Od mirnega začetka do smrtno nevarnega konca

Porod se je začel z razpokom plodovih ovojev malo po polnoči. Ker mi je plodovnica odtekala počasi in so bili popadki šibki in le na 15 minut, nisem zagnala panike in sem bila zelo mirna, saj sem popolnoma zaupala svojemu telesu in naravi. Seveda sem bila tudi razburjena in globoko v sebi verjetno tudi prestrašena, saj je bil to moj prvi porod. Najbolj me je bilo strah porodnišnice, saj nisem bila prepričana, ali se bom uspela v tako tujem in hladnem okolju dovolj sprostiti in ali bo zdravstveno osebje pripravljeno spoštovati moj porodni načrt. Tolažila me je misel, da bom ob sebi imela svojega moža, s katerim sva zelo povezana in ob katerem se zares počutim varno. Čez kakšne štiri ure, ko so bili popadki že na šest, pa tudi štiri minute, sva se z možem odpravila od doma, saj naju je čakala še dobra ura vožnje do izbrane porodnišnice. Ko sva prispela v porodnišnico, so se popadki nenadoma ustavili oziroma zredčili le na 15 in 20 minut, kar sem si razlagala kot učinek strahu v tujem okolju. Ker sem vedela, da je ključen element poroda sproščenost, sem poskušala odklopiti okolje in se popolnoma predati porodu: poslušala sem glasbo z naravnimi zvoki dežja, reke in ptičkov, z možem sva se objemala in poljubljala, hodila na sprehode, zibala sem se na porodni žogi … toda popadki se še vedno niso okrepili. Čeprav sva bila nekoliko zaskrbljena, sva bila pripravljena (po)čakati na naravne popadke, saj je popolnoma naravno, da se porod začne 24 ali tudi 48 ur po razpoku. Po 12 urah od razpoka je prišla že druga babica, ki je zelo očitno pokazala, da ne odobrava najinega porodnega načrta in čakanja na naravne popadke, tako da ni čudno, da je pri vaginalnem pregledu ugotovila, da sem popolnoma zaprta, čeprav sem bila le pred enim dnevom na pregledu pri svoji ginekologinji odprta že 2,5 centimetra. Pri tej babici, ki si je ob odhodu iz menjave drznila celo reči "No, me prav zanima, če bosta že rodila, ko pridem nazaj v službo," si nisem želela roditi. Kot oviro temu, da bi se lahko sproščeno predala porodnemu procesu, sem doživela tudi CTG oziroma merjenje otrokovega utripa vsakih 15 minut, saj sem čutila točno to, kar sem prebirala v knjigah o naravnem porodu: središče poroda je ta "mašina" ob meni, ne pa jaz, ki rojevam. Toda nisem se predala in še vedno sem verjela, da bom rodila naravno. Prišla je tretja babica ter z njo občutek miru in varnosti. Prinesla nama je CD s posebno porodno meditacijo, ob kateri sem se razjokala. Ne vem, zakaj, toda očitno je bilo v meni nakopičenega toliko strahu pred porodnišnico, da me je ljubeča skrb te babice tako zelo ganila. Toda kmalu se je nekaj spremenilo: vsak popadek je začela spremljati čudna bolečina v predelu trtice, ki mi ni dopustila, da bi lahko popadek predihala sede ali v kateremkoli drugem položaju kot stoje, čeprav je babica – že četrta in izjemno prijazna – porodno mizo obrnila na glavo, da bi našli položaj, ki bi mi olajšal bolečino. Med popadkom (še vedno brez kateregakoli protibolečinskega sredstva) sem čutila, da se hčerka želi spustiti, toda kot da ne more, kot bi zadevala ob nek zid. In tako so se začeli vedno bolj boleči in nevzdržni popadki, ki sem jih iz ure v uro težje prenašala. Kljub temu, da sem želela roditi brez protibolečinskih sredstev, sem tako dober dan po razpoku pristala na protibolečinsko sredstvo opiat, za katerega sem vedela, da bo omamil tudi mojo deklico. Toda bolečina je bila prehuda, moje sklepanje pa sledeče: svojo princesko mučim tudi s tem, ko me tako strašansko boli, zato moram delovati po načelu manjše škode. Bolečina se ni zmanjšala niti za odstotek, kar mi je še dodatno potrdilo dvome, da ne gre za običajno porodno bolečino. Toda ker sem prvorodka in resnično nisem vedela, kakšna je porodna bolečina, sem verjela strokovnjakom, da gre očitno za klasično porodno bolečino, ki jo zaradi čakanja na naravne popadke in izčrpanosti ter posledično nižjega praga bolečine intenzivneje doživljam. Po enem dnevu in sedmih urah od razpoka sem tako sprejela še infuzijo in umetne popadke, saj sem bila že popolnoma izčrpana od bolečine, odprta šele med 7 in 8 cm, hčerka pa se še vedno ni spustila v porodni kanal. Toda zdaj me je čakala še hujša bolečina, saj popadkov nisem smela več predihavati stoje, temveč sem se morala uleči na bok. Pri vsakem popadku je bila bolečina tako nečloveška, da sem se počutila kot na mučilnem stolu. Jokala sem od bolečine in mož z mano, saj ni vedel, kako naj mi pomaga. Oči sploh nisem mogla več odpreti. Po dobrih dveh urah zame nečloveškega mučenja sem v joku zahtevala, da umetne popadke izklopijo, saj sem bila na čistem robu. Porodničar me je vaginalno pregledal (tekom samega poroda se ni name obrnil niti z enim vprašanjem, kako se počutim in kaj doživljam, da bi mu lahko povedala za to bolečino v predelu trtice, temveč je pogledal samo zapise CTG) in ugotovil, da je kljub umetnim popadkom stanje popolnoma nespremenjeno. Zaradi moje popolne izčrpanosti in očitnega zastoja poroda sva se oba s porodničarjem strinjala, da je potreben carski rez. In tako so po skoraj dnevu in pol od razpoka iz moje maternice vzeli mojo težko pričakovano princesko, medtem ko sem bila sama v globokem svetu narkoze. Vem, da bom vedno žalovala za tem, da sem izgubila prvi trenutek s hčerko, ki sem se ga tako zelo veselila. Niti pomisliti ne smem, kako se je morala počutiti, ko so jo dvignile popolnoma tuje in neljubeče roke. Toda vsaj stik koža na kožo je dobila, saj jo je mož takoj, ko so jo umili, kengurujčkal. Še na fotografijah se vidi, kako je na moževih prsih iskala bradavico. Tukaj se zgodba s carskim rezom ponavadi konča, toda žal pri meni ni bilo tako. Približno 12 ur po carskem rezu je bila namreč potrebna revizija, saj je porodničar dr. L., ki se mu nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti, ugotovil, da krvavim v trebušno votlino. Ko so z mano na postelji tekli po hodnikih, sem se zavedela, da sem očitno v smrtni nevarnosti. Nisem se uspela posloviti od moža, saj so me prej (že drugič v dvanajstih urah) uspavali, mož pa je v smrtnem strahu čakal pred operacijsko sobo. Preživela sem.

"Njegove besede so mi povrnile psihično celost"

Teden dni bivanja v porodnišnici, ki je sledil, je bil zame izjemno težek. Ne glede na to, da sva bila z možem presrečna, saj sva postala mama in oče zdravi in prečudoviti deklici, mi je bilo zelo težko: hude bolečine zaradi dveh operacij, izjemna telesna šibkost zaradi anemičnosti, občutek nezmožnosti poskrbeti za lastno hčerko (prve dni sama nisem zmogla niti vstati in oditi na stranišče, kaj šele, da bi svojo princesko lahko dvignila ali previla), zaradi prevelike izčrpanosti organizma nisem dobila mleka, hčerka je postala zlatenična, pa še porodna travma je prihajala za mano. Kot mama sem se počutila popolnoma poraženo (nisem je mogla roditi, pa še dojenje nama ne gre), kot ženska pa nemočno, ogoljufano in na nek čuden način zlorabljeno. Krivično bi bilo kriviti porodnišnico in vse osebje zmetati v en koš, saj je bilo med njimi veliko toplih in spoštljivih ljudi, toda žal so tudi ti bili del hladnega in medicinsko varnega bolnišničnega sistema, ki v tako občutljivem obdobju, kot je porod in poporodno obdobje, nikakor ni okolje, ki bi ženski pomagalo stopiti v stik z lastnimi telesnimi in psihičnimi močmi. In kaj sem pogrešala? Resnično in ne le navidezno spoštovanje mojih odločitev in prepričanj, predvsem pa spoštovanje mojih občutkov. Občutek zlorabljenosti izvira predvsem iz nerazumevanja za mojo bolečino, ki pač ni bila v skladu s zapisi CTG, ki so bili za porodnišnično osebje edini kazalec "prave" bolečine, vse ostalo pa je bila po njihovem mnenju moja preobčutljivost. Gotovo bi mi pri sprostitvi pomagal tudi kakšen topel stisk dlani porodniškega osebja (čeprav sem ob sebi imela moža) in občutek, da jim je v resnici mar zame, ne pa da sem samo še ena pacientka. Saj vem, medicinska objektivnost tega ne dopušča, toda resnično ne razumem, zakaj bi se babici, porodničarju in ostalemu osebju oslabila racionalna presoja ter njihova strokovnost, če bi za porodnice skrbeli empatično in ljubeče, ne pa le "strokovno hladno". Vem, da večina Slovenk zagovarja porod v porodnišnici pred porodom doma ali v porodnem centru ne zaradi večje topline osebja v porodnišnicah (ki ga roko na srce zagotovo pogreša vsaka ženska), temveč zaradi varnosti, češ, kaj pa če bo šlo kaj narobe, toda sama se v porodnišnici kljub vsem medicinskim aparatom in zdravnikom preprosto nisem počutila varno.

Ker mi moja porodna zgodba nikakor ni dala miru in se nisem mogla sprijazniti z medicinsko razlago med vrsticami, da sem si za vse zaplete v resnici kriva sama, ker »sem se šla naraven porod, očitno pa ne zmorem prenesti niti pravih popadkov«, sem za mnenje zaprosila svetovno znanega porodničarja, bivšega direktorja Oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in avtorja uspešnice Moj porodni načrt dr. Marsdena Wagnerja. "Nič ni narobe z vašim telesom in tudi vaš bolečinski prag ni prenizek. Vaš občutek, da otrok zadeva ob zid, je bil resničen, saj je zelo očitno bila deklica v položaju occiput posterior (ki ga spremlja počasnejše spuščanje otroka in ekstremna bolečina, veliko hujša kot pri normalnem porodu), kar bi izkušeno porodniško osebje lahko ugotovilo z vaginalnim pregledom. Če ne bi vse pozornosti namenjalo CTG-zapisom," so bile Wagnerjeve besede, ki so mi povrnile psihično celost, ki sem jo med porodom izgubila. Takoj sem se spomnila, da me je na zadnjem pregledu ginekologinja opomnila, da je hčerka v tem položaju, vendar se po navadi otroci sami obrnejo pred ali celo med porodom. Torej nisem preobčutljiva in tudi moj porodni načrt ni kriv, da se je moj porod razpletel tako, kot se je. Kriv je slovenski sistem porodništva, ki še vedno vzgaja po stari in znanstveno dokazano preživeti porodniški šoli. Posledice pa trpimo me ženske in naši otroci. Na Danskem so pred kratkim imeli celo delavnico na to temo Occiput posterior, kjer so se babice lahko naučile, kako s posebnim prijemom obrniti otroka, ki je v takšnem položaju. Ali katera slovenska babica to ve? Ali morda porodničar? Sumim, da bi jih težko našli za prste na eni roki, saj na primer porodničar, ki je bil prisoten zadnje ure mojega poroda in pri carskem rezu, sploh ne ve, kdo je Ina May Gaskin ali dr. Marsden Wagner, čeprav sta svetovno priznana porodna strokovnjaka. Seveda so tudi med slovenskimi strokovnjaki takšni, ki vidijo za slovensko ograjo, toda kaj ko jih slovenski zdravstveni sistem hitro označi za newageevske čudake, ki zagovarjajo nekakšen hipijevski naravni porod, ki mamo in otroka spravlja v hudo nevarnost. Žal slovenska medicina ne vidi, da je zelo nevarno tako za mamo kot otroka, če je porod preveč medikaliziran in tretiran kot le še en medicinski poseg.

Moj prvi porod mi je podaril prečudovito deklico, s katero sva se že v nosečnosti izjemno povezali in zaljubili, toda hkrati mi je nekaj vzel: zaupanje v lastne občutke in lastno telo. Čeprav je hčerka, ki se ji lasje na soncu zlato svetijo, danes že triletnica, in se mi je psihična rana, ki mi je ostala od poroda, zelo dobro zacelila, še vedno ne morem zamahniti z roko in reči: "Saj danes ni več pomembno, kakšen je bil porod, samo da sva obe zdravi." Meni je pomembno!

H., mamica najbolj čudovite zlatolaske na svetu

Avtorica izraža lastno mnenje, ne mnenj uredništva.

Komentarjev 15
  • Servis Oma 20:19 24.september 2012.

    ...Naj bo Vaša izkušnja bolj pozitivna od napisane ali moje..:)Naša babica Marjeta ve.., kdo je Ina May Gaskin in kakšen je položaj occiput posterior, kot tudi.., kako v tem primeru ukrepati..., saj nenehno nadgrajuje svoje številne izkušnje iz porodnih ...prikaži več sob, tako v tujini, kot v Sloveniji...Vas zanima?...Vse o tem in še čem...na Predporodnih Igrarijah..♥

  • sara 22:27 22.avgust 2012.

    zanimivo kako vsi hvalite zdravnike in osebje, čeprav se že dolgo ve kako je v bolnišnicah.. ne rečem, da so vsi isti ampak je pa kar slabo.. skoraj vsak teden kaj pride v medije ampak dokler je z vami vse ...prikaži več ok potem se ne boste sekirali ane.. če pa že nekdo pove svojo izkušnjo pa jih potlačite.. mislim, da je ta ženska pogumna, glede na to kaj je morala doživeti in nam je zaupala svojo zgodbo..

  • sara 22:24 22.avgust 2012.

    že dolgo vemo kaj se dogaja v porodnišnicah.. poleg tega, o kakšni komuni govoriš? wtf