Prijatelju je uspelo, da me je prepričal v nekaj, kar sem si obljubila, da za živo glavo ne bom
storila nikdar. Odpravila sem se z njim na tandemski polet z jadralnim padalom. Bila sem noro
zaljubljena vanj, toda do česa več še nisva prišla. Prav zato mi je bila vsaka minuta v njegovi
bližini še kako všeč. In v tem primeru se je dalo zares govoriti o konkretni bližini. Dobesedno
opasal si me je pred sebe in že sva drvela po hribu navzdol proti dolini. Ves čas me je miril, naj
ne zganjam panike in se le prepustim prekrasnemu razgledu. Imel je prav in že kmalu sem lahko v
popolnem zaupanju v njegove sposobnosti uživala in se veselila njegove tesne bližine. Kot da ne bi
bila v nevarnih višinah, sem začela misliti na neumnosti. Vpila sem, da še dobro, da sva tako na
debelo oblečena, sicer bi se lahko še kaj pripetilo. Ni mi odgovoril in verjetno me niti slišal ni.
Nato pa sva se nenadoma začela spuščati in zdelo se mi je, da ne gre za načrtovan pristanek.
Znašla sva se Bogu za hrbtom, se odpela in pospravila padalo. Dejal je, da nekaj ni bilo v
redu z vetrom in po radijski zvezi obvestil brata, naj pride po naju. Ne vem, zakaj, toda uporabil
je stavek "Koda 3". Kaj naj bi to pomenilo, nisem vedela, zdelo pa se mi je, da gre za neki njun
medsebojni dogovor. Ko mi je rekel, da prevoza ne bo še dobro uro, se mi je začelo počasi svitati,
za kaj gre. Sedela sva drug ob drugem in se pogovarjala o letenju ter nevarnostih, ki prežijo na
letalce. Jaz pa sem iz svojih izkušenj dodala, da so v nevarnosti tudi letalci in vsi ostali moški,
ki se na samem znajdejo ob meni za dobro uro. Nasmejal se je moji grožnji v šali in odvrnil, da se
me prav nič ne boji. Roko mi je postavil na koleno in jo začel pomikati vse višje in višje. Mislila
sem, da me bo razgnalo od vzburjenja, ko je prišel do konca. Spontano so temu sledili poljubi in
začelo se je odpenjanje ter slačenje iz nerodnih oblek, pod katerimi pa sva bila le v spodnjem
perilu. Tudi to nama ni predstavljalo kakšne resne ovire, tako je moja roka brž zlezla za njegove
hlačke, njegova pa k moji vlažni muci. Še enkrat sem ga vprašala, ali imava zagotovo dovolj časa za
te zadeve, on pa mi je le na kratko odgovoril:
"Koda 3."
|
Potem pa sem le na lepem vstala in legla na sredino padala, razmaknila noge in dejala: "Daj me ... močno me daj!" Prav nič ni odlašal s svojim trdim orodjem med nogami in je takoj krenil nadme. Z rokama je padel tik ob moje rame in že v naslednjem trenutku zaril svojega korenjaka globoko v pohotno češpljo. Zaječala sem na ves glas, da se mi je zdelo, da slišim celo svoj odmev, nato pa sem se s pogledom zazrla v jasno nebo in se prepustila domišljiji. K sreči njegovega brata zares ni bilo še kar nekaj časa, zdelo pa se mi je, da je še kako dobro vedel, za kaj gre, ko je prišel do naju.