V 92. letu starosti je umrl pisatelj, jezikoslovec, pripovednik, leksikograf, predvsem pa eden od največjih slovenskih prevajalcev Janez Gradišnik.
Gradišnik, ki se je rodil leta 1917 v Stražišču pri Prevaljah, se je proslavil s številnimi prevodi
iz nemškega, angleškega, francoskega, ruskega in srbskega jezika. Med najboljše prevode, kar jih
imamo v slovenskem jeziku, spadajo Joyceov Ulikses, Mannova Čarobna gora, Musilov Mož brez
posebnosti, roman Bulgakova Mojster in Margareta, pa prevodi Kafke, Hesseja, Galsworthyja in
drugih. Že leta 1950 nam je dal tudi prevod Hemingwayevega romana Komu zvoni.
|
|
|
|
Obsežna je tudi njegova teoretska razprava o prevajalskih zagatah. Zaradi svojega velikega prevajalskega znanja in zgodovinskega spomina je bil pogosto gost strokovnih srečanj. Sestavil je tudi slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar.
Njegova literarna pot se je začela pri medvojni krščanski reviji Dejanje. Svetovnonazorsko je bil blizu krščanskim socialistom in Edvardu Kocbeku, v pisanju pa še najbližje psihološkemu realizmu.
Leta 1949 je izdal zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih letih so sledile novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. Pisal je tudi za mladino, menda je bilo eno od njegovih najljubših del prevajanje pravljic, pri čemer so ga še posebej vznemirjale besedne igre.
Za svoje delo je leta 1969 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Sovretovo nagrado za življenjsko delo in leta 2008 Prešernovo nagrado.