Umrl Taras Kermauner

Taras Kermauner se je šolal na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je končal univerzitetni študij smer čista filozofija. Med leti 1955 in 1958 je bil asistent pri stolici za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, med leti 1966 in 1969 uradnik na izvršnem svetu Slovenije, 1970 ravnatelj Drame SNG, sicer pa urednik različnih revij.

Bil je tudi glavni urednik Perspektiv, prevajalec iz nemščine (Lukacs Razkroj uma), iz francoščine (D'Alambert), asistent in dramaturg pri filmu, dramaturg v slovenskih gledališčih.  Bil je režiser pri Odru 57, leta 1962 je režiral Zajčevo dramo Otroka reke in v Beogradu v Ateljeju 212 Kozakovo Afero, leta 1963 pa Kozakovo dramo Dialogi.

Pisal je članke o kulturni politiki, filmu, glasbi, slikarstvu, polemike različnih vrst, filozofske razprave, predvsem pa se je ukvarjal z literarno zgodovino in teorijo; s tega področja je objavil čez 100 knjig. Njegovo življenjsko delo je čez 100 knjig projekta RSD ali Rekonstrukcija/reinterpretacija slovenske dramatike.

Objavljal je razprave in knjige o poeziji – liriki, prozi in dramatiki. Prvo objavo je imel v Mladinski reviji 1946 in sicer kritiko Ingoličeve knjige novel Pred sončnim vzhodom, nato je pisal gledališke kritike v reviji Novi svet (1949–53), eseje v reviji Beseda (1953–54); od tedaj naprej pa v skoraj vseh slovenskih revialnih in dnevnih publikacijah.

Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, vendar nagrade ni sprejel, prav tako tudi ne nagrade za scenarij kratkega filma o Edvardu Kocbeku.

Kermauner: Pristaši Nove Revije brezmejen napuh infantilcev
Lansko leto se je Kermauner vrnil v javno življenje. Pri Študentski založbi je v zbirki Beletrina izšlo njegovo obsežno esejistično-memoarsko delo Navzkrižna srečavanja, v katerih se je avtor lotil portretov svojih duhovnih očetov - Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka, Ivana Mraka, Franceta Kidriča in drugih - ter nadaljeval predvsem z razmišljanji o generacijskih kolegih, denimo Petru Božiču in Marjanu Rožancu.

V zadnjem času je Kermauner dal številne intervjuje, saj skoraj ni bilo medija, ki ne bi objavil pogovora z njim, pojavil se je tudi kot kolumnist Sobotne priloge Dela. V omenjenih pogovorih je pogosto pojasnjeval svoje poglede na preteklo in sedanjo družbeno realnost.

Za Mladino je tako povedal, da so izjave pristašev Nove revije, ki menijo, da so oni osvoboditelji Slovenije, "brezmejen napuh infantilcev". Kaj boljšega mnenja ni imel niti o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, za katerega je dejal, da ga določa "en sam ultraredukcionizem".