Ženski pogled v Seksikonu, knjigi o vsem, kar mladi hočejo vedeti o seksu in drugih seksualnih rečeh.
Teti Justi je bil Seksikon všeč že, ko je izhajal v Pilu Plus. Vem, da je bila fenica, in tudi ko so nas enkrat hoteli cenzurirati …
Cenzurirati?
Ja. Krščanska scena pri nas se vsake toliko časa malo razburi. Vedno je tako, da se nekaterim zdijo takšni teksti slabi, ker dajo preveč informacij in izvabljajo otrokom greh, drugi pa so prepričani, da mladi itak delajo po svoje. Pri 14, 15, 16 si spolno zrel, kultura pa je pač taka, da še ne smeš biti. Takrat so znoreli, ko smo pisali o orgazmu, ker očitno lahko seksamo, samo orgazmov ne smemo imeti. Teta Justi nas je tedaj zelo podprla.
Do katere mere pa ste lahko šli v Plusu?
Moraš se zavedati, za katero publiko pišeš. Če pišeš za 14- do 16-letne, moraš vedeti, da imajo, čeprav razumejo že zelo veliko stvari, vseeno še zelo malo izkušenj. Zato se mi je zdelo pomembno, da resno vzamem tekste, ki jih pišem. Ko se prvič zaljubijo in jih potem nekdo pusti, si rečemo, oh, kolikokrat te še bo, kao "puppy love", v bistvu pa moraš vedeti, da so te izkušnje še bolj krute od naslednjih, ker še ne veš, da to mine. Mi smo že malo bolj cinični, pikri in negativni, ker so nas izkušnje naredile bolj neobčutljive, zato je treba paziti, da nisi pregrob. Teksti so, čeprav sta jih pisala dva laika, strokovni in zagotovo ne bodo nikomur škodili, ker smo se naslanjali na strokovnjake.
Kako je bila sprejeta "naslovka" knjige?
Tega smo se malo bali in smo zelo razmišljali o naslovki. Pred petimi leti bi bilo to popolnoma sprejemljivo, zdaj pa smo se premaknili v malo konservativnejšo smer. Vsak fant je, če ne drugega, videl svoj penis. Mislim, da je bolje, da penis vidijo narisan v karikaturi, zraven pa tekste, ki te stvari fer in iskreno razlagajo, kot da ga vidijo v pornografski reviji.
Ste v puberteti brali Čas deklištva?
Ja, sem.
Se vam zdi, da je passé?
To je knjiga za punce. Bila je zelo konkretna, kar se tiče mozoljev in mode, malo manj pa, kar se tiče seksa. To sem pogrešala pri skoraj vseh knjigah za najstnike, ki sem jih brala, ker so okoli nekaterih tem šli kot mačka okrog vrele kaše.
Kolega v službi, ki ima pubertetno hčerko, je rekel, da ji, ko gre ven, lahko reče edino: Ne v žilo in ne brez kondoma. Se strinjate s tem?
Ja, ful se strinjam s tem. Itak mislim, da imajo mulci danes, ko grejo ven, nekje v sebi vse, kar so jih starši naučili, je pa res, da je družba, v kateri so, zelo močna in zelo pritiska nanje. Ne gre samo za seks ali droge. Lahko prideš tudi v družbo, ki ga pije ali se ji zdi šola brezveze. Tudi to, da pustiš šolo, je lahko nevarno in ima zelo dolgoročne posledice za tvoje življenje.
Tem v knjigi je ogromno. Ste kakšno spustili?
Ja. Spolni odnos. Pišemo o tem, kdaj prvič, ampak spolnega odnosa pa ni. Evo, to so pa klerikalci, zaradi njih ga nismo dali noter.
Kaj se bodo iz knjige naučili starši?
Direktnega nasveta jim ne bo dala, ker je knjiga napisana za najstnike, mogoče jim bo pomagala, da se spomnijo, kako je biti najstnik in kako jih razumeti, konkretnih nasvetov za starše pa v knjigi ni. Je pa v njej nekaj nasvetov za najstnike, kako ne spraviti staršev v norišnico, kako jim pustiti živeti.
Ste jih vi spravljali?
Normalno. Mogoče ne toliko, kolikor bi jih lahko. Imela sem obdobja, ki so bila zelo huda, ko so se mi sesuvale stvari v življenju in mi niso znali pomagati, kar je zagotovo za vsakega starša težko.
Veliko je napisanega tudi o masturbaciji. Se vam zdi, da jo mladi še vedno sprejemajo kot stvar, o kateri se ne govori?
Bi ti šla svojo mamo vprašat, kako masturbirati? Jaz je ne bi. To je ful intimna zadeva. Fante sem že slišala, da se tako hvalijo, punc pa še ne. Možno, da se pogovarjajo, ampak recimo, da smo to napisali za tiste tri, ki si ne upajo (smeh).
Poleg tega kar nekajkrat opozorite na kontracepcijo.
Ogromno, ja.
Slabe izkušnje?
Ne. Zato, ker se mi zdi to res pomembno, tako zaradi otrok kot zaradi bolezni. Včasih sem si res že šla na živce, ker sem toliko težila, ampak to je pa res ena stvar, ki ni hec. Lahko se celo hecamo s tem, da se damo dol prezgodaj in imamo potem čustvene posledice, ampak to se ne more primerjati s tem, da zboliš, imaš otroka ali greš delat splav pri 14.
Veliko ste napisali o taščah. So res tako grozne?
Ne, to je v bistvu tekst, ki je bolj za odrasle. Jaz in moja tašča sva si strašno različni in mislim, da sva lep primer tega, da se imaš lahko fajn, če hočes. Včasih se mora človek vprašati, ali hoče imeti probleme ali ne. Če jih noče imeti, si jih ne dela.
Se z Izarjem Lunačkom, ki je napisal moški pogled in narisal karikature, v čem nista strinjala?
Ja, v eni sami stvari – poraščenosti. Izar je hipi in misli, da je lepo, če smo vsi poraščeni, jaz pa mislim, da je to izjemno ne v redu in ne maram dlak ne na sebi ne na nobenem drugem. Kar se tega tiče, sem fašist in vsakič znova bijem bitke za osvobojeno ozemlje. Izar je mogoče malo bolj zrel človek kot jaz in se je sprijaznil z življenjem.
Ste tudi urednica oddaje Dolgcajt. Se kaj dolgočasite?
Ime sem iskala mesec in pol, potem pa se mi ga je mož pomagal spomniti. Dolgcajt zato, ker mladi kulturo dojemajo kot dolgcajt in ker so mi, ko sem predstavljala koncept, vsi govorili, da bo dolgčas, jaz pa sem vedno govorila, da ne bo. In mislim, da ni.
O čem govori oddaja?
Predstavljamo mlade, ki se ukvarjajo s kulturo, in poskušamo kulturo čim bolj decentralizirati.
