Magazin > VIP
189 ogledov

“Če si pameten, iz vsega narediš užitek”

Jonas Žnidaršič Saša Despot
Jonas Žnidaršič. “V tem, kako vidim sebe in kako me vidijo drugi, je totalen 'diskonekt',” pravi najprepoznavnejši obraz na Planet TV, ki praznuje prvi rojstni dan, ter namigne, da bi rad vodil radijsko oddajo z dobro glasbo in veliko humorja.

Je Denar pada za vas sploh izziv?
Vsak nastop je izziv. Uf, pa kako. Pa ne govorim o tremi. Gre za neko odgovornost, ali boš frajer ali ne. Takoj ko se tega ne lotiš resno in dobro, nisi frajer.

Pa lahko vložite v ta kviz toliko sebe kot v kvizu Lepo je biti milijonar? Zdi se, da zdaj od sebe dajete manj.
Manj mi je omogočeno, ampak to je stvar formata. Najzanimiveje je takrat, ko nekoga malo mešaš. To je bil najzanimivejši faktor pri Milijonarju – ali bo tekmovalec pustil, da vplivaš nanj – in ta kviz to očitno manj dovoli, zato sem malo bolj omejen, kot sem bil pri Milijonarju, ampak znotraj te omejenosti delam najboljše, 
kar se da.

Kakšna pa se vam zdijo vprašanja?
Raje bi imel lažja, ker se najboljši kvizovski trenutek zgodi takrat, ko vsa Slovenija ve pravi odgovor, le tisti v studiu je tako zmeden, da ga ne. Če je vprašanje pretežko in tudi nihče doma nima pojma, ni nobene drame.

Koliko pa vas frustrira neumnost tekmovalcev?
Nič me ne frustrira. Všeč mi je, ker je všeč občinstvu. Občinstvu je všeč, če je kdo malo bedast in če so včasih pametnejši.

Pa ni užitek na stol dobiti nekoga, ki res obvlada?
To pa je drugačen užitek. Če si pameten, iz vsega narediš užitek, nekaj, kar je gledljivo, zanimivo. Tudi če je kdo aroganten, če kdo nima pojma ali če kdo vse zna. Vse to so dobre situacije za voditelja. Najslabše je takrat, ko je kdo povprečen. Najboljše je zelo butast, zelo pameten, zelo zabaven ali zelo zoprn, vse to je dobro, sivo povprečje pa je … sivo.

Ko sva ravno pri televiziji. Pred kratkim sem brala, da je v arhivu RTV Slovenija ohranjenih samo 16 sekund Videošpona. Je to res?
Res, ker je bila tedenska oddaja.

Vam je kaj žal?
Žal mi je, da ni ohranjeno za zgodovino, po drugi strani pa je nekako bolje, da ostajajo v urbani legendi. Bolj legendarno je, če se o tem samo govori in ljudje nimajo priložnosti preveriti, kako dobra je bila v resnici. Ker ni bila vedno dobra. Bila je preprosta oddaja brez scenarija, brez premisleka, brez sestankov, brez priprav in je tekla iz tedna v teden šest let. Bilo je nekaj super momentov, vmes pa tudi nekaj res praznih
oddaj.

Se je pa vsak spomni.
Za takrat je bilo nekaj novega, da se pogovarjamo o ljubezni, osvajanju. Pred tem ni bilo nobene oddaje, ki bi se dotikala te teme.

Zanimivo je, da glede na to, da delujete kot človek, ki je nad vsem, hodite na Viktorje?
Nekako se spodobi, so mi pa le podelili toliko kipcev. Najprej sem se nad Viktorji zelo zmrdoval, ker se je na začetku moje poti zgodila neka kuhinja, ki sem jim jo jaz blazno zameril, in sem potem vihal nos. Bil sem nominiran, a nisem prišel, ker sem vedel, da viktorja ne bom dobil. In ga tudi res nisem. Potem pa je prišel Milijonar in sem kar vedel, da je to to. In sem prišel in so mi nabutali štiri komade v enem večeru ter nato naslednje leto spet štiri pa naslednje leto še tri. In so mi zaprli gobec. Jaz pa nisem tako neumen, da bom pljuval čez viktorje in sam sebi zniževal ceno.

Potem vam vseeno nekaj pomenijo?
Seveda mi pomenijo, ker so bili izročeni v pravem trenutku, ko je bilo vse kristalno jasno, in sem bil zadovoljen. Očitno so me s tem kupili.

Če bi ga dobili za Denar pada, ali mislite, da bi si ga zaslužili?
Hmm, naj razmislim, kaj počne konkurenca. Mislim, da bi bil lahko v igri. Nisem slab voditelj, a je pomembnih tudi veliko drugih faktorjev. Ne vem, koliko je Planet TV sploh v igri za viktorje. Če bi se ocenjevalo samo, koliko je voditelj spreten in dober, sem zagotovo v igri, ker so še drugi faktorji, a ne morem reči.

Vam pozornost ljudi laska?
Preseneča me. Je pa v tem, kako vidim sebe in kako me vidijo drugi, totalen “diskonekt”. Včasih kar osupnem. Dal bom primer. Neki producent mi je zadnjič razlagal, da se spomni, da sem prišel podpisovat neko pogodbo in sem imel s sabo odvetnika, s katerim sva vse pregledala, in so bili skratka blazno težki razgovori. Tako si je to zapomnil. Jaz pa se spomnim, da sem s sabo pripeljal bratranca, ki po naključju študira pravo in je bil ravno pri meni na obisku ter sem ga vzel s sabo kar tako in je samo sedel tam. In iz tega je nastalo, da sem imel na podpisu pogodbe s sabo odvetnika. Zgodbe se potem kar nekako povečajo.

Res je, a vsaka stvar ima neko ozadje.
Ja, ja, kjer je dim, je ogenj, saj je res.

Ali načrtujete še kaj drugega, kar se tiče razvedrila?
Če me sprašuješ o televiziji, načrtov ne morem imeti, ker preprosto nisem tako glasen, da bi lahko vplival na to, kako se bodo odločale televizije. Jaz skratka nimam nobene moči, vzvoda, nobenih mafijaških prijateljskih stikov, prav tako ne stricev na televiziji, da bi “sfural” neko svojo idejo. To mi v življenju še ni uspelo. Za Videošpon sem bil poklican, za Milijonarja sem bil poklican, za Brez zapor oziroma Brez zavor prav tako. Edino, kar smo nekako “sfurali”, so bili Prepisani, pa še to se je zgodilo samo zato, ker je država imela razpis za spletno nadaljevanko.

Veliko časa porabite tudi za svoje obsesije, kot so skeniranje knjig, biljard, poker in šah. Kdaj je prišel v igro šah?
To so obsesije, ki se jih ne morem ubraniti. Nekaj me začne zanimati in ne morem nehati razmišljati o tem. Potem pa potrebujem nekaj let, da v tej stvari postanem strokovnjak, in po navadi je moj modus operandi takšen, da me nato neha zanimati, potem pa spet zagrabim za kaj drugega.

Ali pri vas obstaja kakšna obsedenost, ki je stalna?
Ženske sem imel vedno rad.

In kje ste zdaj pri šahu?
Se še učim. Rad bi, da me ne bi razbil vsak taksist. Sem še kar daleč, težka igra je.

Vas kaj frustrira, da živite v tej mali Sloveniji? V Ameriki bi verjetno lahko bolj izkoristili svoje potenciale.
Bi pa imel večjo konkurenco, kajneda. Več denarja bi imel in več težav. Lačen nisem, več težav pa si zagotovo ne želim, tako da sem čisto zadovoljen. Nikdar nisem sanjal, da bi šel v Hollywood. Nikoli me ni mikalo.

Zakaj mislite, da se naši filmarji izogibajo žanrskim filmom? Zakaj samo drame in komedije?
Ker je tako malo priložnosti. Ko se slovenski filmar loti filma, ima občutek, da je to edini film, ki ga bo delal v življenju, in vsi se hočejo izkazati. Po nepotrebnem dvigamo nos nad tem, meni pa je všeč ravno žanr. Prepisani so čisti žanr. Všeč mi je, da obstajajo neki okviri, v katerih obstajajo neka pravila, ki se jih zaveda tako režiser kot gledalec. Pri Jamesu Bondu se ve, da ne more biti ubit, da mora reči “shaken, not stirred” in da mora imeti žensko, in uživamo ravno v tem, koliko se ti okviri lahko upognejo.

Ali kaj spremljate novomeške filmske režiserje?
Kako se tam razvija, kajne? V Novem mestu sem bil nekajkrat ravno takrat, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture (EPK) in sem nekaj sodeloval pri EPK ter opazoval sceno in si mislil svoje, potem pa sem čez kak dan, dva prišel v Novo mesto in si rekel, da Maribor proti Novemu mestu nima za kruh. Neverjetno je, kaj vse se tam dogaja; ja, to je novomeška nova pomlad.

Glede na izkušnjo pred leti je ta intervju z vami precej prijetnejši.
Jaz sem imel dolgo odpor do intervjujev, v času Brez zapor pa jih sploh nisem dajal. Spomnim se, da sem v redakciji Ž-ja, kjer sem bil urednik, rekel neki novinarki, naj ne teži ljudem, čeprav so estradniki, in mi je rekla, ne, ti si šel na televizijo in moraš biti pripravljen na vse. Ti si se odločil, da boš medijska zvezda, in moraš biti pripravljen tudi na vdore v zasebnost. Dolgo nisem imel pravega odgovora na to, pred kratkim pa sem prebral, ko je neki igralec, mislim, da Michael Douglas, v intervjuju dejal, da ni dolžan dajati intervjujev, ampak le najboljši možen performans. In ima prav.

Okej, a 80 odstotkov jih vseeno raje daje intervjuje.
Ja, ker velikokrat kaj prodajajo. Plestenjak (Jan, op. a.) recimo prodaja plošče in mu intervju pomeni sto dodatnih plošč, meni pa ne.

Televizija, za katero delate, prek vas prodaja oddajo. Poleg tega pa je dejstvo, da so ljudje, ki so na televiziji, radi v središču pozornosti.
Jaz pa nisem. Vsak po svoje. Mislim, da je tako najpametneje, ni pa rečeno, da imam prav. Mene nenehno vabijo, da bi bil gost v kaki oddaji, ampak ne grem, ker sem slab gost. Ker vem, da ne bo zabavno.

Ali kaj spremljate finančne težave Radia Študent? Peticije niste podpisali, ker jih ne podpisujete. Boste radio podprli kako drugače?
Pro forma sem za, podpiram. Vedno bom podpiral študente, je pa res, da zdaj nisem spremljal te njihove kalvarije in niti nisem dovolj informiran, da bi sploh lahko sprejel odgovorno odločitev. Mogoče pa ga serjejo, mogoče kaj malverzirajo; kaj pa jaz vem, kaj se dogaja na Študentu, tako da si ne upam dati biankopodpore, čeprav nekako čutim, da bi bilo prav.

Lahko pa prispevate donacijo.
Zbirajo donacije? Prav, pa bom doniral, saj je to še najlepši izhod. Odlična ideja.

Vas radio kot medij še kaj mika?
Radio me zelo mika. To bi zdajle prav rad delal. Zdi se mi čudovit medij, ker ni slike, ker je samo glas in je to čisto neka druga romantika. Seveda si predstavljam, da bi imel oddajo pozno zvečer tako kot včasih, ne bi bil pa jutranji voditelj. Oddajo bi res imel in zdi se mi, da bi jo dobro naredil. Eno, dve uri bi imel ob petkih ali sobotah zvečer.

Na katerem radiu pa? Verjetno to ne bi bil več Študent.
Težko. Če je Študent, potem naj bo Študent. Sem kar zameril Ogrincu (Marjanu, op. a.). Kaj ima Ogrinc delati tam tako dolgo. Še Vidmarja (Igor, op. a.) so predolgo gledali. Ne ga srat', prosim, če vam v imenu piše Radio Študent. Grozljivo. Sem proti. Ne moreš biti na Radiu Študent deset let, to je stvar higiene. Če je Radio Študent, naj bo Radio Š-t-u-d-e-n-t.

In če bi imeli oddajo, kakšna bi bila?
Zajebancija. Predvsem humor, to zagotovo. Brez tega ne gre. Vsaj jaz ne morem dihati, če ni heca, če ni smeha. In dobra muzika.

Koliko pa radio poslušate sami?
Vedno, kadar sem v avtu. To je zanimivo – avto je čisto radijska zadeva, pa imam v njem cedeje in MP3. Nacionalka ima vrhunski radio, nacionalkina TV pa je popolnoma druga zgodba. Prav neverjetno je, kako je lahko med njima tako velik razkorak. Za radio pa je značilno, da bolj ko govorijo, bolje je. In se vrhunsko pogovarjajo.

Komentarjev 1
  • kapibara 15:17 27.oktober 2013.

    Si narediš užitek..???A tudi, ko na Vrhovcih,drugemu povzročaš škodo in gorja.Pupi s polenom razbijaš luči na avtu in vemahento meče $ po tleh , za kobajagi pozvročeno škodo.....pa še baje je bila noseča od tebe...in novinarka(?)