Ples ju je povezal, življenje popeljalo na Broadway, ljubezen pa pripeljala na slovensko podeželje, kjer sta ustvarila svoj svet. Gordana Grandošek Whiddon in Trent Whiddon tudi po več kot dveh desetletjih skupne poti ostajata predana plesu, ustvarjanju in drug drugemu. Danes ob profesionalnih plesnih obveznostih skrbita za kmetijo, ustvarjata vino, pridelujeta domačo hrano in se lotevata novih umetniških projektov. V iskrenem pogovoru sta spregovorila o ljubezni, ki se je rojevala počasi, pomenu neposredne komunikacije, življenjskih preizkušnjah, izgubah in hvaležnosti za vsakdan, ki ga gradita skupaj.
Ko se pogovarjamo z Gordano in Trentom, postane jasno, da njuna zgodba ni le zgodba o veliki ljubezni, temveč tudi o skupnem ustvarjanju, sprejemanju razlik in pripravljenosti, da se življenje nenehno spreminja. Od plesnih odrov do slovenske kmetije sta se naučila, da sreča ni nujno v tem, da gre vse po načrtih, temveč v tem, da znaš najti nekaj lepega v tem, kar ti življenje prinese – in da imaš ob sebi človeka, s katerim lahko to deliš. In dva neskončno prikupna pasja prijateja ...
Od najstniške zaljubljenosti do skupnega življenja
Ko sta se spoznala, Gordana, Trenta menda niste bili pripravljeni takoj spustiti blizu. Med drugim vas je zadrževala tudi starostna razlika. Kaj se je moralo zgoditi, da ste si premislili in začeli verjeti, da je med vama lahko nekaj več kot le romanca?
Gordana: Ko sva se spoznala, je bil Trent star 17 let, jaz pa 23, zato je bil še mladoleten. Poleg tega mi sprva sploh ni bil všeč. (smeh) Imela sem fanta v Sloveniji, Trent pa je nenehno hodil okoli mene. Ves čas je poskušal pritegniti mojo pozornost, jaz pa sem mu govorila ne. Že pri 17 letih je izjavil, da se bo poročil z mano. Odvrnila sem mu, naj gre najprej spoznat še kakšno drugo dekle, potem pa se bova morda lahko pogovarjala.
A življenje na turnejah je drugačno. Skupaj si praktično 24 ur na dan, zato človeka spoznaš veliko bolje, kot če se videvata le občasno. Čeprav je bil Trent po letih še najstnik, je bil po duši zelo zrel. Že takrat me je veliko naučil o življenju. V nekaterih pogledih je bil bolj odrasel kot marsikateri šestdesetletnik danes. Sledili so skupni izhodi, diskoteke in počasi se je začelo nekaj razvijati. Tako sva se približno šest let vrtela v krogu: malo sva bila skupaj, potem spet ne, vmes sva imela tudi druge partnerje. Ni se zgodilo čez noč. Ko sem končala zadnjo zvezo in odšla na turnejo v Avstralijo, Trent ni bil več del naše plesne zasedbe, saj se je vrnil k tekmovalnemu plesu. Povedala sem mu, da sem spet samska. Takrat smo bili v Perthu, on pa je živel v Wollongongu, blizu Sydneyja. V dveh ali treh dneh je že prišel k meni. Takrat sva se odločila, da bova poskusila zares. Zanimivo pa je, da sva bila takoj zatem prvič zares ločena. Trent je odšel na Švedsko, jaz pa sem nadaljevala turnejo z avstralsko plesno skupino. Po približno treh mesecih sva se spet srečala v Sloveniji, ko je prišel na tekmovanje na Dunaj.
Trent: Takrat sem se odločil, da bom ostal v Sloveniji. Prenehati sem moral plesati s takratno plesno partnerico in želel sem začeti novo poglavje z Gogo.
Gordana: In 9. februarja sva našla najino prvo psičko Badi, ki je bila zapuščena ob cesti. Trent si je vse življenje želel psa, zato se nama je zdelo, da se je moralo zgoditi prav tako. Kot da bi bila namenjena drug drugemu in nama.
Gordana pravi, da ste bili že pri 17 letih zelo zrela oseba. Kaj vas je oblikovalo? Je bila to vzgoja, profesionalni šport ...?
Trent: Ne vem, ali obstaja en sam razlog. Že zelo mlad sem razumel, da moraš početi stvari, ki te osrečujejo. Poslušati moraš svoje srce. Smisel življenja je, da si srečen in uresničuješ svoje želje. Nima smisla zapravljati časa za stvari, ki ti ne prinašajo izpolnitve. Če te nekaj ne osrečuje, moraš razmisliti, kaj lahko spremeniš.
Gordana: Zanimivo je, da moji starši in njegova družina na življenje gledajo precej drugače. Morda se je tudi zato naučil razmišljati po svoje. Mogoče je videl, česa si ne želi, in se odločil za drugačno pot.
Po več kot dveh desetletjih skupnega življenja se še vedno gledata z iskrico v očeh. Kaj ohranja vajino povezanost? Je to tudi kmetija, ki je postala vajina skupna strast poleg plesa?
Trent: Mislim, da se sorodni duši prepoznata in si dovolita, da živita vzporedno, a hkrati skupaj. Najino življenje se je razvilo precej drugače, kot sva si ga nekoč predstavljala. Zdaj imava kmetijo, pridelujeva vino, gradiva in se učiva stvari, o katerih prej nisva veliko vedela.
Gordana: In oba v tem res uživava.
Trent: To nama je pomagalo tudi pri ustvarjalnosti in plesu. Na kmetiji se nenehno srečuješ z izzivi, ki jih moraš rešiti. Če na primer odpove električna ograja, jo moraš popraviti, sicer ti živina pobegne. Naučiš se iskati rešitve, biti iznajdljiv in vztrajen. Te spretnosti potem preneseš tudi na druga področja življenja in dela.
Gordana: Enako je pri profesionalnem plesu. Potrebna je disciplina, prilagajanje in sposobnost, da težavo rešiš, namesto da ob njej obupaš. Vse se nekako poveže.
Sem zelo neposredna. Ko opazim, da nekaj ni v redu, to povem takoj. Trent potrebuje več časa, da stvari premisli. Mislim, da je pomembno, da si stvari poveva. Če me nekaj moti, mu povem, tudi če tega ne znam vedno izraziti na najnežnejši način.
Odkritost, komunikacija in sprejemanje razlik
Gordana, večkrat ste poudarili, kako pomembno je, da se mladi skozi ples naučijo komunicirati. Kaj vam je dal standardni in latinskoameriški ples, česar današnjim generacijam morda manjka?
Gordana: Ples te že kot otroka nauči, kako komunicirati z drugim človekom, kako se obnašati, kako se predstaviti in kako spoštovati partnerja. Naučiš se tudi poskrbeti zase, se urediti, obleči in razvijati različne spretnosti. Sama sem na primer zaradi plesa začela šivati. Predvsem pa se že zgodaj naučiš komunicirati z nasprotnim spolom. Danes se mi zdi, da imajo mladi zaradi nenehne uporabe telefonov včasih težave že pri medsebojni komunikaciji. Težko je razviti odnos, če se ne znaš zares pogovarjati.
Kaj pa konkretno v odnosu med moškim in žensko? Kaj ste se naučili o komunikaciji, kar vam pomaga tudi v zakonu?
Gordana: Še vedno verjamem v rek "Srečna žena, srečno življenje". (smeh) Sem zelo neposredna. Ko opazim, da nekaj ni v redu, to povem takoj. Trent potrebuje več časa, da stvari premisli. Mislim, da je pomembno, da si stvari poveva. Če me nekaj moti, mu povem, tudi če tega ne znam vedno izraziti na najnežnejši način. Morda se motim, a za zdaj nama takšen način deluje.Tudi pred poroko sem bila iskrena. Približno dva tedna pred poroko sem ga vprašala, ali je res prepričan, da se želi poročiti z mano. Rekla sem mu, da sem takšna, kot me vidi, in da se verjetno ne bom čudežno spremenila na bolje. (smeh) Želela sem, da ve, v kaj se spušča.
Trent, kako doživljate njeno neposrednost? Je včasih naporna?
Trent: Seveda je včasih lahko naporna. (smeh) Ampak to je del nje. Všeč mi je, da je iskrena in da mi pove, kaj misli. Tudi to je eden od razlogov, zakaj jo imam rad. Gordana je danes sicer nekoliko manj neposredna, kot je bila nekoč. Sama pravi, da je včasih znala biti precej bolj eksplozivna. A prav ta njena lastnost je del njene osebnosti in je ne bi želel spremeniti.
Gordana: Mislim, da sem z leti nekoliko zbrusila robove. Včasih se mi preprosto ne ljubi več ukvarjati z vsako malenkostjo. Na kmetiji je ogromno dela in jaz opazim stvari, ki jih Trent včasih spregleda. On pa opazi druge, ki jih jaz ne. Tako se dopolnjujeva. Zdaj sem tudi v obdobju perimenopavze, zato opažam nihanja energije in razpoloženja. Včasih imam ogromno energije, drugič bi najraje vse pustila pri miru. O tem sem se s Trentom odkrito pogovorila in ga prosila, naj se o tem tudi sam nekoliko pouči, da bo lažje razumel, kaj doživljam.
Trent: Pomaga, če se včasih ustaviš in pomisliš, da se morda ne počuti enako kot običajno. Seveda mi kdaj tudi zmanjka potrpljenja, vendar se trudim razumeti, kaj se dogaja.
Gordana: Pomembno je, da ve, da se tudi sama včasih ne počutim tako kot običajno. To ne pomeni, da sem postala druga oseba. Preprosto se skozi življenje spreminjamo in se moramo naučiti sprejemati tudi te spremembe.
Še vedno plešeta – in vsak dan trenirata
Čeprav ne tekmujeta več profesionalno, sta še vedno tesno povezana s plesom. Kako je videti vajin vsakdan?
Gordana: Še vedno nastopava, tudi v velikih produkcijah v New Yorku. Ne tekmujeva več, vendar plesa nisva opustila. Ples je še vedno pomemben del najinega življenja.Treninga ne moreš izpustiti samo zato, ker se ti nekega dne ne ljubi. Poleg tega moram skrbeti za telo, saj imam težave s hrbtom. Trent je imel operacijo kolena, zato tudi on potrebuje premišljeno vadbo.
Trent: Najin dan je precej organiziran. Gordana večkrat na teden trenira v fitnesu, nato pa greva na plesni trening, ki traja dve do tri ure, včasih tudi dlje. Če želiva vse opraviti zjutraj, morava biti disciplinirana. Zjutraj opraviva trening, popoldne pa se lahko vrneva na kmetijo in postoriva, kar je treba. Zvečer pogosto pišem scenarije ali delam na drugih ustvarjalnih projektih.
Od kod se je pri vas, Trent, razvila strast do pisanja?
Trent: Po letih tekmovalnega plesa in nastopanja v predstavi Burn the Floor sem se znašel v obdobju, ko nisem vedel, kaj bi počel. Zdelo se mi je, da so naslednje možnosti predvsem televizijski plesni šovi, kot sta Dancing with the Stars in Strictly Come Dancing. Nastopal sem v avstralski in britanski različici, vendar sem vedel, da to ni tisto, kar si zares želim. Dolgo sem iskal nekaj, kar bi bilo res moje. V glavi sem imel zamisel za muzikal, vendar še nikoli nisem napisal scenarija. O tem sem veliko govoril, potem pa mi je Gordana pokazala posnetke pisateljev, ki so razlagali, kako si organizirajo dan in preprosto začnejo pisati.
Spoznal sem, da ne smem čakati na navdih. Usesti se moraš in začeti. Moj prvi scenarij je bil v primerjavi s tem, kar napišem danes, precej slab, a nekje je bilo treba začeti. Pomagala mi je tudi knjiga The Artist's Way, ki spodbuja pisanje brez samocenzure. Zjutraj se usedeš in pišeš, kar ti pride na misel, tudi če se ti zdi nesmiselno. Sčasoma se nekaj odpre in začnejo prihajati ideje. Danes v pisanju res uživam. Ustvarjanje je zame tudi odkrivanje. Ko pišem zgodbo, imam včasih občutek, da jo ne ustvarjam samo jaz, ampak jo hkrati tudi prvič odkrivam.
Vaš zadnji kratki film nosi naslov Walsing Whiskey. O čem govori?
Trent: Zgodba je postavljena v čas po drugi svetovni vojni. Ameriški vojak med vojno izgubi nogo, nato pa se odloči, da bo ostal v Evropi in potoval. Tako pride tudi v Slovenijo, kjer v kinu spozna dekle. Med njima se razvije ljubezenska zgodba. Dekle mu pomaga, da znova najde svojo pot in se nauči plesati. V filmu si ogleda film s Fredom Astairom in Rito Hayworth, kar ga navdihne. Pozneje pa se vlogi obrneta in tudi on pomaga njej. Gre za zgodbo o tem, kako si lahko dva človeka pomagata znova najti tla pod nogami. Film sva posnela lani, letos pa sva ga dokončala in ga prijavila na več filmskih festivalov. Zdaj čakava, kako se bo odrezal. Imava še veliko idej, od novih kratkih filmov do muzikala.
Od plesnih odrov do slovenske kmetije
Verjetno si v času svoje kariere, Trent, niste predstavljali, da boste nekoč živeli na slovenski kmetiji. Kako sta se znašla tukaj?
Trent: Sprva sva razmišljala, da bi bila kmetija čudovit prostor za oddihe, poroke in različne delavnice. Predstavljala sva si jogo, slikanje, ples in podobne dejavnosti. Takrat je bila to le majhna zamisel, o kateri se nisva niti zares pogovarjala. Ko sva se vrnila s turneje, je Gordanin oče razmišljal o prodaji kmetije. Takrat sva se skoraj spontano odločila, da mu ponudiva aro in prevzameva posestvo. Nato sva postopoma začela obnavljati in urejati stvari. V začetku sva še veliko potovala in se vračala na kmetijo med posameznimi turnejami. Gordanin oče je takrat še skrbel za večino opravil, midva pa sva se učila in počasi prevzemala vedno več odgovornosti. Sčasoma je bilo dela vse več, vendar je postajala kmetija tudi vse lepša. Danes sva se naučila ogromno stvari, ki si jih na začetku sploh nisva znala predstavljati.
Gordana: Tukaj počneva marsikaj. Imava sadni in zelenjavni vrt, vlagava pridelke, pridelujeva vino, Trent dela z lesom, poleg tega pa skrbiva za posestvo in sprejemava goste. Želiva si živeti čim bolj samooskrbno. Seveda se vedno najde še kaj, kar bi bilo mogoče izboljšati. Ko sva lani zaradi snega pet dni ostala brez elektrike, sva ugotovila, da bi potrebovala tudi boljšo energetsko rešitev, na primer sončno elektrarno. Ogrevati se znava na drva, a nekatere naprave še vedno potrebujejo elektriko.
Na posestvu sta doživela tudi požar. Kako se človek pobere, ko nekaj, v kar vlaga toliko dela in energije, nenadoma poškoduje takšna nesreča?
Gordana: Takrat glavne hiše še nisva prenavljala, zato je bilo sicer zelo stresno in čustveno naporno, vendar bi bilo lahko še veliko huje. Nekega večera sem imela nenavaden občutek, da nekaj ni v redu. Kamere niso delovale, zato sem šla do Trenta, ki je meditiral, in mu rekla, da morava na kmetijo. Ni imel veliko izbire. (smeh) Rekla sem mu, da gre z mano. Ko sva prišla, sva že zunaj zaznala vonj po dimu. V notranjosti je bilo vse zadimljeno in sprva sploh nisva vedela, kaj se dogaja. Trent je nato vstopil in požar pogasil z gasilnim aparatom, medtem ko sem poklicala gasilce.
Trent: V Avstraliji nas že kot otroke učijo, kako ravnati v primeru požara, tudi kako se gibati pri tleh, kjer je manj dima. To znanje mi je takrat prišlo prav.
Gordana: Požar naju je prisilil, da sva se obnove lotila prej, kot sva načrtovala. Mislila sva, da bova to počela šele čez mnogo let. Na koncu sva morala začeti takoj. Vse skupaj je bilo tudi simbolično. Očetova energija se je umaknila, midva pa sva prevzela posestvo. Seveda je bilo težko, vendar verjamem, da se nekatere stvari zgodijo z razlogom. Požar je bil neprijetna izkušnja, a naju je prisilil, da sva naredila korak, ki bi ga sicer morda odlagala še dolgo.
Z mamo in bratom smo živeli skromno. Včasih nismo imeli mesa ali klobas, z bratom pa sva si razdelila čokolado. Zelo zgodaj sem se naučila delati in služiti svoj denar. Trent je odraščal drugače. V njegovi družini so imeli vedno dovolj, čeprav niso bili bogati. Zato imava tudi nekoliko drugačen odnos do denarja.
O denarju, družini in odpuščanju
Gordana, odraščali ste z mamo in bratom, oče pa je ostal povezan s kmetijo. Kako je vaše otroštvo vplivalo na to, kako danes gledate na denar in varnost?
Gordana: Z mamo in bratom smo živeli skromno. Včasih nismo imeli mesa ali klobas, z bratom pa sva si razdelila čokolado. Zelo zgodaj sem se naučila delati in služiti svoj denar. Trent je odraščal drugače. V njegovi družini so imeli vedno dovolj, čeprav niso bili bogati. Zato imava tudi nekoliko drugačen odnos do denarja. Jaz sem bila dolgo zelo previdna in me je skrbelo, kaj bo, če ga ne bo dovolj. Z leti sem se naučila, da življenje ni ves čas enako. Včasih gre bolje, drugič slabše. Če si pripravljen delati in se znajdeš, lahko znova najdeš pot naprej. Danes se mi zdi pomembno tudi to, da imamo na voljo veliko več možnosti kot nekoč. Prek družbenih omrežij lahko človek razvije svoje znanje, najde občinstvo in poskusi zgraditi nekaj svojega. Ni nujno, da imaš že od začetka jasno začrtano pot.
Omenili ste tudi, da z očetom že nekaj let ne govorite. Je bilo težko postaviti takšno mejo?
Gordana: Z očetom nisva v stiku že približno tri leta. Je človek, ki je znal predvsem kritizirati in grajati, pohvaliti pa precej redkeje. Po požaru je bilo vse skupaj še bolj stresno, saj je veliko posegal v najine odločitve in nama očital, da ne znava dovolj dobro poskrbeti za kmetijo. Sčasoma sem ugotovila, da moram postaviti mejo. Ne zamerim mu več na enak način kot nekoč, vendar si ne želim, da bi se vrnili v stare vzorce. Zato ohranjam razdaljo. Z mamo je drugače. Ona ima povsem drugačen značaj in tudi z očetom ohranja odnos. Z njo se lahko pogovarjam, vendar ji znam povedati tudi, da sem odrasla ženska in da se moram sama odločati o svojem življenju. Mislim, da je pomembno, da se naučiš sprejeti ljudi takšne, kot so, hkrati pa se zavedaš, da ti ni treba sprejeti vsega, kar počnejo. Odpuščanje in postavljanje meja se ne izključujeta.
Tudi danes včasih žalujem za tem, kar bi lahko bilo. To je drugačna vrsta žalovanja. Pri Buddy žalujem za nekom, ki je bil del najinega življenja in ga ni več. Pri izgubi v nosečnosti pa je prisotna tudi žalost za prihodnostjo, ki si jo morda predstavljal, pa se ni uresničila.
Izguba, ki je ni mogoče preprosto preboleti
Gordana, javno ste spregovorili tudi o izgubi nosečnosti. To je ena najtežjih izkušenj, s katerimi se lahko sreča par. Kako sta se s tem soočila?
Gordana: To je zelo osebna tema. Morda se bo komu zdelo nenavadno, vendar sva pred tem doživela še eno izgubo, ki je bila zame izjemno boleča – smrt najine psičke Buddy. Buddy je bila najina prva psička in bila je z nama povsod. Z nama je potovala po svetu, bila je z nama na Broadwayu in v Londonu. Ko sem prišla v Slovenijo, še nisem imela veliko prijateljev, zato sva bila z njo in Trentom skoraj ves čas skupaj. Bila je del najinega življenja na prav poseben način. Približno mesec dni po njeni smrti sem zanosila. Izguba nosečnosti je bila zelo težka, vendar je smrt Badi v meni pustila še posebej globoko sled. Morda zato, ker je bila to prva tako močna izkušnja izgube.
Tudi danes včasih žalujem za tem, kar bi lahko bilo. To je drugačna vrsta žalovanja. Pri Badi žalujem za nekom, ki je bil del najinega življenja in ga ni več. Pri izgubi v nosečnosti pa je prisotna tudi žalost za prihodnostjo, ki si jo morda predstavljal, pa se ni uresničila.
Trent, kako ste vi doživeli izgubo Buddy?
Trent: To je bila verjetno najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Že način, kako je prišla v najino življenje, je bil poseben. Ko sem se preselil v Slovenijo, nisem imel veliko prijateljev. Buddy je bila moja najboljša prijateljica in veliko časa smo preživeli skupaj, vsi trije. Bila je z nama na potovanjih, pri delu in v vsakdanjem življenju. Zato je bila njena smrt tako težka. Ko si z živaljo tako tesno povezan, ugotoviš, kako močan odnos lahko nastane med človekom in drugim živim bitjem. Ljudje, ki nikoli niso imeli psa, morda težko razumejo, kako globoka je lahko ta vez. Toda ko izgubiš žival, ki je bila del skoraj vsakega dne tvojega življenja, izgubiš veliko več kot hišnega ljubljenčka.
Gordana: Buddy je bila z nama povsod, tudi na odrih in potovanjih. Bila je del najine družine in bo to vedno ostala.
Goga je kot ogenj, jaz pa kot voda. Ona lahko začne z neverjetno energijo, jaz pa znam vztrajati dlje, ko je treba nekaj dokončati. Če se zgodi kaj nepričakovanega ali težkega, pogosto ostanem miren in razmišljam, kako rešiti položaj, medtem ko njo hitreje prevzamejo čustva. V življenju sva si različna, vendar imava podobne interese. Mislim, da je prav to idealna kombinacija.
Skrivnost dolgetne zveze
Po več kot 24 letih skupne poti – kaj je tisto, zaradi česar se še vedno odločata drug za drugega?
Trent: Poročiti se moraš z žensko, ki jo resnično ljubiš in za katero čutiš, da je prava zate. Če se poročiš s pravo osebo, se odnos razvija in raste. Če ni prava, je za to potrebnega veliko več truda. Imava srečo, da rada počneva podobne stvari. Uživava v skupnem življenju, v hrani, na potovanjih in pri projektih, ki se jih lotevava. Skoraj vsak teden imava vsaj en dan, ko si rečeva, da je to eden najboljših dni v najinem življenju. Ko se vrneva s počitnic, se pogosto strinjava, da so bile to najlepše počitnice doslej. Mislim, da je skrivnost v hvaležnosti. Če znaš ceniti vsak trenutek in uživati v majhnih stvareh, postane življenje lepše. In če lahko vse to deliš z nekom, ki ga imaš rad, se odnos samo še poglablja.
Gordana: (z nasmehom in solzami v očeh) Lepo je to slišati tudi po vseh teh letih.
Če bi morala drug drugemu napisati pismo in se zahvaliti za nekaj, česar morda drugi sploh ne opazi, kaj bi napisala?
Trent: Goga me vsak dan znova preseneča s tem, koliko stvari lahko naredi. Njena energija je neverjetna. Zjutraj se zbudi in skoraj še iz postelje objavi posnetek za družbena omrežja. Nato gre do šivalnega stroja in izdela obleko, pripravi nama zajtrk, ki je vedno odličen, potem pa odide še na vrt in začne delati tam. V enem dnevu opravi toliko stvari, da si včasih sploh ne znam predstavljati, kako ji uspe. Sam sem včasih potreboval veliko več časa, da sem našel navdih in se spravil k delu. Pri njej pa se zdi, da se energija preprosto vklopi in že začne ustvarjati. Ob tem mi je všeč, da se dopolnjujeva. Goga je kot ogenj, jaz pa kot voda. Ona lahko začne z neverjetno energijo, jaz pa znam vztrajati dlje, ko je treba nekaj dokončati. Če se zgodi kaj nepričakovanega ali težkega, pogosto ostanem miren in razmišljam, kako rešiti položaj, medtem ko njo hitreje prevzamejo čustva. V življenju sva si različna, vendar imava podobne interese. Mislim, da je prav to idealna kombinacija.
Gordana: Zanimivo je, da je Trent v vsakdanjem življenju zelo umirjen, na plesnem odru pa se povsem spremeni. Ko se začne glasba, postane druga oseba. Jaz sem v življenju bolj ognjevita, na odru pa znam biti drugačna.
Trent: Prav ta razlika med nama ustvarja ravnovesje. Ni nujno, da sta partnerja enaka. Pomembno je, da se njuni energiji dopolnjujeta in da si želita podobnih stvari.
