Rea Kolbl je med najboljšimi športnicami na svetu. Osvojila je štiri zaporedne zmage na 24-urnih preizkušnjah, od tega dva naslova svetovne prvakinje na tekmovanjih Spartan. Uveljavila se je v najzahtevnejših disciplinah, v katerih dolgi kilometri pomenijo le del izziva: Vmes je treba plezati, prenašati težka bremena in premagovati ovire, medtem ko se teren strmo dviguje, skale krušijo, utrujenost pa iz ure v uro narašča.
Vse to ji je uspelo premagati, le enega ne - svoje osebne stiske, ki se ni končala ob prihodu v cilj. Na Krvavcu je za Žurnal odkrito spregovorila o psihološki motnji, zaradi katere je postopoma izgubljala zdravje in veselje do športa, s katerim se je ukvarjala vse od ranega otroštva: "Od nekdaj sem oboževala šport, zato sem bila v njem lahko tudi tako uspešna. Štirikrat zapored sem zmagala, od tega dvakrat na Spartanu - prvič na Švedskem, drugič v Ameriki, v Koloradu." Tja je Rea odpotovala za dalj časa, saj se je po bežigrajski gimnaziji odpravila na študij onstran Atlantika, kjer je na univerzi Berkeley diplomirala iz astrofizike.
A medtem ko je svet občudoval njene vrhunske dosežke, so le redki vedeli, kako se v resnici počuti. Za rezultati, ki so pričali o njeni izjemni telesni pripravljenosti, se je skrivala stiska, ki jo je spremljala skoraj dve desetletji.
Prav preplet bolezni in vrhunskih rezultatov danes vidi kot posebej problematičen del svoje izkušnje. Ko so prihajale zmage, je bilo lažje verjeti, da je njeno ravnanje pravilno. Vprašanje, kaj se ob tem dogaja z njenim zdravjem, je dolga leta ostajalo v ozadju. "Približno dvajset let je šlo gor in dol, v valovih, zadnje dve leti pa se je stanje začelo le še slabšati. Na koncu sem se zaletela v steno, tako preprosto ni šlo več naprej," je povedala. "Začela sem izgubljati veselje do športa, ki sem ga tako zelo oboževala."
Prelomen je bil piškot na cilju
Kot je povedala, so jo zadnji dve leti pred odločitvijo za spremembo nenehno spremljale poškodbe, tudi stresni zlomi. Trenutek spoznanja, da tako res ne bo šlo več naprej, pa je bil zelo konkreten: "Po eni od tekem sem se zalotila, da sem bolj nevoščljiva tistim, ki so si na cilju privoščili piškot, kot pa tistim, ki so zmagali." Takrat se je zavedla, da mora spremeniti svoj odnos do športa, če želi v njem ostati: "Ugotovila sem, da moram, če hočem, da me šport spremlja celo življenje, spremeniti način, na katerega k njemu pristopam." Pred približno petimi leti se je tako zavestno odločila za spremembo in poiskala strokovno pomoč. "Bila sem prisiljena, da se s tem soočim, in zdaj, po petih letih, sem dosti bolje. V bistvu je vse v življenju bolje. Vrnila se je motivacija, veselje in tudi kostna gostota," je nasmejano povedala danes 35-letna Rea in dodala: "Športne zmage mi še vedno ogromno pomenijo in do konca življenja si želim športati. Ampak s športom se je treba ukvarjati tako, da se ga veseli tudi telo."
