Magazin > VIP
278 ogledov

Pred Nicki Minaj se je morala sleči

Nika Kljun Boštjan Tacol
Le 154 centimetrov visoka slovenska plesalka Nika Kljun čez lužo žanje uspeh za uspehom. Sodelovala je že s številnimi slavnimi imeni, vendar ostaja prizemljena, z jasno vizijo, kaj hoče, in je prepričana, da se ne bo nikoli spremenila. Tudi za nas je spregovorila o svojih izkušnjah v Ameriki, načrtih za prihodnost in drugih osebnih zadevah.

Začeli ste plesati pri treh letih in pol. Ste si kdaj mislili, da boste priplesali tako visoko?
O tem sploh ni bilo dvoma (smeh). Odkar pomnim, so bile to moje sanje za prihodnost. Profesionalno plešem že od svojega četrtega leta, se pravi trikrat na teden več zvrsti, čeprav sem plesala tudi že prej, ko sem spremljala mamo in očeta na tečajih. Prihajam iz plesne družine in že od malih nog sem se videla v tujini. To ni želja mojih staršev, ampak moja.

Verjetno je bilo ogromno odrekanja. Je bila kakšna stvar, ki ste jo še posebej pogrešali in za katero bi rekli, da ste jo zamudili?
Nisem imela študentskih let, se pravi samo študirati, žurati, ko ni izpitov, se družiti s prijatelji, preživeti konec tedna na obali ... Skoraj nikoli nisem imela prostega časa. Veliko ljudi me zdaj sprašuje, ali hodim na zabave v Los Angelesu. Ne, niti malo ne. Ves čas sem obkrožena z glasbo in plesom, tako da potem potrebujem tišino – zato raje gledam televizijo ali pa grem na večerjo, sprehod ali v kino, kot da bi šla zopet plesat in obremenjevat svoje telo. Imam sicer veliko prijateljic, vendar nisem nikoli imela tiste prave prijateljice. Za to ni bilo časa, saj sem cele dneve preživela doma ob učenju (v šoli sem bila namreč odlična) ali pa sem bila v plesni šoli.

Kako poteka vaš dan?
Dnevi se razlikujejo. V plesni šoli Bolero vodim več tekmovalnih skupin in celoten hip hop, zato imam drugačen urnik – bolj urnik trenerja, koreografa in učitelja pedagogike. V tujini pa delam kot plesalka in je moj urnik osredotočen predvsem na avdicije, razne sestanke, posle – vse je bolj nenapovedano. Avdicije je težko vnaprej napovedati in ne veš, kdaj boš kaj dobil. Amerika je mesto priložnosti in urnik se ves čas spreminja. Ko pa pridem v Slovenijo, je bolj stalen, osredotočen na moje plesalce Bolera. Res pa je, da učim tudi tam, in sicer v dveh znanih plesnih šolah.

Nika Kljun | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol

Kako vam uspeva kombinirati oboje?
Do lanskega leta sem kombinirala, več časa sem preživela v Sloveniji kot v Ameriki. Zdaj pa že eno leto živim tam, imam svoje stanovanje, avto, račun, tako da sta moje tekmovalne skupine – državne, evropske, svetovne prvake – prevzela Žiga Mlakar in Barbie Šuštaršič, ki sta moji desni roki. To sta dva moja dolgoletna plesalca.

Nekoč ste rekli, da je za vas ples kot zrak. Kako bi se počutili, če iz takšnega ali drugačnega razloga ne bi mogli več plesati?
Prav gotovo bi ostala v svetu zabave. Verjetno bi postala umetniški vodja ali kaj podobnega. O tem nisem veliko premišljevala. Navsezadnje pa bi se mogoče, če bi se karkoli zalomilo, vrnila nazaj v Slovenijo. Tukaj sem družabnica Bolera in bi vodila plesno šolo oziroma bi poučevala kot pedagog, torej mlajše, kako učiti, kaj je dobro za plesalce in podobno.

Nastopali ste z Beyoncé, Justinom Timberlakom, Jennifer Lopez, kot imitatorka Britney Spears. Kaj bi rekli, da je vaš največji dosežek do zdaj?
To, da sem bila Nike woman, mi je odprlo ogromno vrat. Velika prelomnica je bila tudi, ko sem postala svetovna prvakinja med članicami v hip hopu solo. Takrat sem tudi začela poučevati v Boleru in življenje se mi je obrnilo na glavo. Vse več ljudi me je klicalo iz tujine za plesne delavnice, tako da sem bila že v več kot 15 državah.

Dobili ste tudi pohvale od Britney Spears. Kaj vam to pomeni?
Ta nastop je bil kot pravljica. Ona je bila moja velika vzornica oziroma idol, ko sem bila še najstnica. Veliko punc se nas je poistovetilo z njo. Spomnim se, da sem imela njene plakate na stenah, v zvezkih na platnicah, vse njene pesmi in koreografije sem znala na pamet. In da nastopaš njej v čast, je nepojmljivo. Poleg tega je bilo to na MTV-jevih video nagradah in ko gledaš vse te znane obraze pred sabo, ko si ti v središču pozornosti, ker drugače kot plesalec nisi, je to posebno doživetje, res prelepo. Začela sem dobesedno jokati, preden sem šla na oder, od vzhičenja še na odru in potem, vmes pa sem nekako zdržala.

Ste jo tudi osebno spoznali?
Spoznali smo se na generalki. Seveda nismo mogli preživeti z njo prav veliko časa, ker je treba spoštovati njeno zasebnost. Mi smo bili tam profesionalci, ki so nas najeli za to delo.

Vas je kdo od slavnih, ki ste jih imeli čast spoznati, še posebej navdušil?
Navdušil me je Bruno Mars, ker je zelo prijazen in prizemljen. Takšne ljudi cenim. Moram reči, da me je s svojim temperamentom očaral Chris Brown. Drugače pa me je mogoče najbolj presenetila Beyoncé s svojo preprostostjo, ko smo lahko trenirali z njo v isti dvorani. Ni bilo čutiti: 'Jaz sem nekaj, ti pa plešeš za mano.' Vsi smo bili enaki. Bila je brez ličil, v uggicah in sivi trenirki. Prstan pa je bil takšen, da si videl, da je Beyoncé. Tudi Jennifer Lopez me je presenetila, ampak ona je že malce starejša in odločnejša.

Se s kakšnimi slavnimi tudi osebno družite?
Odvisno, kdo je za koga slaven. Imamo svetovno znane pevce, igralce, znotraj plesnega sveta pa imamo svoj krog ljudi. In tukaj bi lahko naštela nekaj imen. Vendar le, če pride do tega spontano, ker drugače se raje umaknem in počakam, da preteče nekaj časa. In če se bolj začutimo, se začnemo družiti. Zato mogoče tudi potrebujem malce dlje, da pridem kam. Ampak raje imam pristne odnose, kot da bi se vsiljevala zaradi lastnih koristi. Takšnih pa je v Ameriki zelo malo.

Koliko pa ste zaslužili za svoj nastop kot imitatorka Britney Spears ali pa v videospotu Jennifer Lopez?
Govorimo o treh ničlah na koncu.

Nika Kljun | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol
Bi si mogoče lahko privoščili en majhen avto?
Z dvema nastopoma ne. Lahko bi pa imela kar nekaj avtov, če bi recimo plesala na turneji. To pa so potem večje vsote.

Imate v Los Angelesu kakšnega agenta oziroma agencijo, ki vas zastopa?
Sem v plesni agenciji MSA, ki skrbi tudi za reklame. Imela sem srečo, da mi ni bilo treba nikoli hoditi do agencij, ker je težko priti zraven, ampak si me je več agencij ogledalo v šovu The monsters of hip hop, ki poteka vsako leto avgusta v Los Angelesu. Na odru sem jih prepričala in tako sem dobila več različnih ponudb od agencij ter se odločila za eno. V agenciji sem vpisana samo kot plesalka, kot koreografinja pa se tržim sama.

To pomeni, da vas oni obveščajo o avdicijah?
Tako. Sicer je veliko manj avdicij, kot jih je bilo pred leti, ker se kaže recesija. Avdicije pa so tudi zalogaji in koreografi, ki hočejo pomagati svojim plesalcem, pokličejo tiste, ki jih že poznajo. V zadnjem letu sem ugotovila, da je plesalcem zelo težko priti v sam vrh. Sama sem vse – Beyoncé, Jennifer Lopez, Justina Timberlaka in VMA za Britney Spears – dosegla prek avdicij, kar največ šteje. Sem pa tudi že delala dela, ko so koreografi poklicali agencijo ter vprašali zame. To, kar se dogaja, je nehvaležno, ampak ne gre drugače, kot da se prilagodiš in sprejmeš tak sistem. Čeprav sem še vedno zagovornica tega, da moraš iti na avdicijo in se tam dokazati.

Se na avdicijah močno občuti zavist? Kakšni so občutki tam?
O, ja. Nastopanje z Beyoncé je bilo fenomenalno in nekaj posebnega, ampak je bilo ogromno pritiska z vseh strani. Na treningih se je bilo treba nenehno dokazovati, z lepimi oblačili, lepim vedenjem, tako da sem na koncu stala že v zadnji vrsti in si mislila: 'Vse smo tukaj zaradi istega cilja, prišle smo zaradi avdicije, ker smo bile izbrane, in vse bomo del tega legendarnega šova.' Če te kamera ujame poleg nje, je to samo sreča. Koreografu pogosto ni mar, kdo stoji za njo, kdo pa ob njej, ker smo zanj vsi enako dobri. Tega pa ogromno punc ne dojame in potem pride do rivalstva, kar ni prijetno. V Ameriki moraš biti res zelo močna osebnost. To se opazi tudi v Sloveniji, ampak tam so višji cilji, večja imena, večja borba.

Se spomnite kakšne posebej negativne ali pozitivne izkušnje s kakšne avdicije?
Nicki Minaj je zahtevala, da se pred njo in še devetimi puncami, ki so ostale do konca, slečem do spodnjega perila. To je bila avdicija za njeno turnejo, ker je odpirala turnejo Britney Spears. Že na začetku je prišla osebno do mene in izrazila željo, da me hoče. Zelo sem se potrudila in na koncu nas je bilo samo še deset od 600. To je bila njena že tretja avdicija, ker se ni mogla odločiti, koga bi vzela, ker je tako muhasta. Ko sem se slekla, je rekla: 'Aha, še od zadaj, obrni se.' Nato pa me je odpravila: 'Hvala, lahko zapustiš sobo.' Priznam, da sem se potem v avtu zlomila. To je bil zame šok, saj nisem bila sprejeta na turnejo, ker sem bila presuha oziroma ji moja postava ni ugajala.

Če bi primerjali plesni svet v Sloveniji in Ameriki, kaj bi izpostavili kot največjo razliko?
Spoštovanje plesalcev, cenjenje, tudi finančno se ne da primerjati. V Sloveniji lahko za nastop dobiš tudi 50 evrov ali manj, v Ameriki pa to sploh ni omembe vredno. Plačila so sicer odvisna od projekta, ampak so visoka. Če recimo primerjamo Emo v Sloveniji ter Billboard Music Awards v Ameriki: tukaj so plačila za plesalce katastrofalna, težko da gre čez sto evrov, kvečjemu zastonj, na Billboard Music Awards pa ni nastopa pod 1.500 dolarjev.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Za zdaj se še dolgo let ne vidim v Sloveniji, saj sem šele na začetku kariere v Ameriki. Se pa v daljni prihodnosti seveda vidim v plesni šoli Bolero kot njena naslednica.

Nika Kljun | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol

Od svojih učencev tudi pričakujete popolno predanost?
Ja. Vsi pravijo, da sem zelo prijazna in tudi če sem kdaj malo bolj ostra, se naslednji trenutek spet smejim. Sem tak človek. Ker pa sem sama tako prepojena s plesom in sem mu podredila celo življenje, pričakujem enako od svojih plesalcev. Taki potem tudi ostanejo poleg mene. Mogoče na začetku ne vidijo tega, ampak začnejo kasneje, ko bolj dozorijo, ceniti in spoštovati to, kar sem jim povedala, kako sem jih vzgajala, koliko znanja sem jim predala oziroma jim ga še vedno dajem. Tako da ja, pričakujem popolno predanost. Ker če nisi predan stvari, ni takega uspeha, kot bi lahko bil.

Pogrešate Slovenijo?
Ja, seveda. Predvsem zaradi naravnih lepot – šele kasneje dojameš, kako res lepa je Slovenija. V prvi vrsti pa seveda družino in svoje plesalce.

Kako pogosto pa prihajate nazaj, recimo v zadnjem letu, odkar živite v Ameriki?
Vrnila sem se trikrat, ko mi je čas to dopuščal.

Imate fanta?
Pri mojem urniku je zelo težko imeti resno zvezo. Vsi pridemo v Los Angeles zaradi kariere in dejansko tam skoraj ni parov. Na prvem mestu je kariera in tudi jaz se trenutno osredotočam na ples. Lahko pa imaš dobrega prijatelja in med vama vlada spoštovanje ter zvestoba. Ampak na koncu je vedno na prvem mestu kariera.

Ameriški vs. slovenski fantje, kaj pravite?
Večinoma se družim s plesalci, ki pa so povsod približno enaki. Ugotovila sem, da je to, kakšen človek si, odvisno samo od vzgoje, karakterja, preteklosti in družbe. Dobre fante sem srečala tako v Ameriki kot v Sloveniji. Vendar pa bi, glede na to, da sem obkrožena z ljudmi, ki jim je na prvem mestu kariera, z ogromno geji, ali pa fanti, ki vsak dan radi pogledajo za novo punco, morala reči, da so mi bolj všeč Slovenci.

Verjetno ste že imeli kakšne težave s prepoznavanjem Slovenije, od koder prihajate.
Seveda, skoraj nihče ne ve, kje je Slovenija. Zdaj sem sicer že tako dolgo v Ameriki, da vsaj vedo zanjo in se, ko kdo vpraša zame, plesalci ter koreografi šalijo: 'Nika from Slovenia.' Vedno je ta Slovenija poleg mojega imena. Ponosna sem na to, ampak dvomim, da bi jo znali pokazati na zemljevidu.

Komentarjev 1
  • 1111 11:55 11.oktober 2011.

    ...bravo Nika!!